Danes sem si končno ogledal zadnjo epizodo Battlestar Galactice. Bil sem presenečen, da je bila zadnja sploh (nisem vedel, da se je serija končala) in nejevoljen, ker se je končala dokaj klavrno. In zakaj klavrno? Ker je bil odgovor na vse nepojasnjene skrivnosti deus ex machina – in to precej dobesedne vrste.

Prvi del uro in pol trajajoče epizode je zadovoljiv. Hera, hči človeškega očeta in cylonske matere, je ugrabljena. Ker naj bi bila ključna za prihodnost obeh vrst, jo je treba rešiti. Zakaj naj bi bila ključna, sicer ni povsem jasno. Zlobnim cylonom, ki se ne morejo ploditi, bi morda lahko dala odgovor ne problem obstanka vrste – zato so jo tudi ugrabili. Ljudje se pa lahko čisto v redu plodijo sami in dobri cyloni, ki bivajo z njimi, nimajo nobenega razloga za domnevo, da z ljudmi ne morejo narediti še več otrok – samo seksati bi morali malo več drug z drugim. A reševanje pride prav admiralu Adami, da se poslovi od razpadajoče Galactice – bodisi da med podvigom družno storita bridki konec ali pa da njegova ljubljena ladja opravi še poslednjo junaško nalogo. To je sicer nekoliko netehten razlog za podvig, ki utegne ugonobiti kup ljudi, a če si nekaj takega želiš storiti, je povsem človeško prepričati se, da je tveganja vredno. In prav ta človeškost je nekaj, s čimer se serija odlikuje.

Dogodki se najprej odvijajo dokaj zadovoljivo. Mati ugrabljene pokonča ugrabiteljico, čeprav se slednja pokesa in jih hčerko prinese nazaj – to je skladno s tem, kar smo o značaju matere vedeli do sedaj, četudi ni prav simpatična poteza. Vodja zlobnih cylonov je pripravljen Hero zamenjati za tehnologijo oživljanja – to na prvi pogled ne gre najbolj skupaj z njegovim sovraštvom do človeštva, a konec koncev se ima možak za zelo racionalnega in zamenjati morebitno rešitev problema obstanka vrste (Hero) za nekaj preizkušenega (oživljanje) je racionalno. Tudi to, da dogovor z zlobnimi cyloni zavoljo maščevanja za umor žene prekrši pozitivec Tyrol, je v redu – ljudje dejansko znamo iz čustvenih vzgibov vse zasrati. Tu pa se dobre stvari nehajo.

V bitki, ki izbruhne, kolonijo zlobnih cylonov razsujejo rakete, ki jih po naključju sproži mrtev pilot. Deus ex machina (tokrat še metaforičen)! Nato Kara Galactico prestavi poleg vso serijo iskane Zemlje. To niti ni tako za lase privlečeno, saj je jasno, da se okrog Kare godi nekaj skrivnostnega, in koordinate, ki jih uporabi, so enako skrivnostne (le da jih do takrat nihče ni interpretiral kot koordinate). A ko izvemo, da je ta skrivnostnost pravzaprav božji poseg (ali nekaj takega) in Kara, ko opravi svoje poslanstvo, izpuhti, moramo spet vzklikniti: “Deus ex machina!” Deus ex machina je tudi edini odgovor, ki ga dobimo na vprašanje, kaj za vraga je Caprica, ki jo vidi Baltar (in nihče drug) ter kaj za vraga je Baltar, ki ga vidi Caprica (ja, tudi ona ima privide – se pa žal ne spomnim, ali smo za to izvedeli šele zdaj ali že v kaki prejšnji epizodi). Nato se ljudje in dobri cyloni odločijo opustiti tehnologijo, vesoljske ladje poslati v sonce in se naseliti na Zemlji. Čisto nemogoče je, da bi se to vsem zdelo sprejemljivo in da bi tako odločitev sprejeli brez neskončnega prerekanja. In ni si težko izmisliti kopice razlogov, zakaj je odločitev nespametna – če ne bi bilo serije konec, bi jih nekaj gotovo imeli priliko videti. Za piko na i pa se na koncu znajdemo v sodobnem svetu, kjer nam avtorji serije postrežejo z ludističnim sporočilom, da so roboti zlobni in nevarni. Grem po macolo, da razbijem roombo.

Dopolnilo:
Mogoče je sporočilo, da smo neprevidni in da se ne učimo iz napak. Tako sporočilo niti ni zgrešeno, bi ga bilo pa mogoče podati dosti bolje. Še vedno s koncem Battlestar Galactice nisem zadovoljen.