Ne, to ni kaka tukajšnja kulinarična posebnost – tako sem naslovil tale zapis zato, ker bo govoril o več precej različnih rečeh.

Na Lufthansinem letalu na poti v Boston so me prijetno presenetili: dali so nam kovinski pribor. Je to znak popuščanja protiterorstične paranoje ali samo čuden slučaj? No, ob prihodu v ZDA kakega podobnega presenečenja ni bilo: vzeli so nam prstne odtise in nas poslikali. Sem pa na tabli, ki je pojasnjevala postopek jemanja prstnih odtisov, izvedel, da je cilj Homeland Security tudi “keeping America’s doors open”. Očitno imajo smisel za ironijo.

Boston ima na srečo podzemno železnico. Na srečo zato, ker je po mojih izkušnjah to edina oblika javnega prevoza, katere ureditev lahko tujec hitro zapopade. Bostonska je dobro označena in celo z letališče do njene prve postaje vozi brezplačen avtobus. Kul. Poleg podzemne železnice premore mesto tudi zanimivost: podzemni avtobus. Ne vem, ali je pod zemljo vsa proga, ampak odsek, kjer sem se peljal, vsekakor je.

Delavnica, na katero je bil sprejet moj prispevek, se je zgodila že včeraj. Moram reči, da sem bil z referati precej zadovoljen, plakatov pa ne morem oceniti, ker sem plakat predstavljal tudi sam, tako da sem moral stati ob njem in odgovarjati na vprašanja. Teh je bilo kar precej, kar me je veselilo. Prazaprav me je na koncu že kar pošteno bolelo grlo, kar me je veselilo malo manj, ampak sem preživel.

Na delavnici je bilo kar nekaj mojih znancev iz Edmontona (še več jih je pa na konferenci sicer), ki jih je bilo lepo spet videti. Nista mi pa najbolj dišala skupno kosilo in večerja z udeleženci delavnice, ker mi do druženja s pretežnmi neznanci ni prav dosti. Družabna plat je nekaj, kar mi pri nasploh konferencah ne ugaja, vendar v znanosti ni nepomembna, zato pač ugriznem v kislo jabolko.

Kot da dan ne bi bil že dovolj naporen (sploh glede na to, me je mučila – in me še muči – časovna razlika), smo zvečer imeli sestanek z Vadimom in Islandcema, s katerima naj bi spisali članek. Islandca sta poročala o svojih rezultatih, ki zaenkrat niso ravno navdušujoči, vendar je dovolj prostora za izboljšave. Jaz sem pa poročal o svojih, ki so se vsem zdeli precej dobri, le na nekoliko pomanjkljiv način so pridobljeni – upajmo, da bodo pridobljeni na pravilen način enako dobri. Zmenili smo se, kako naprej, in prav mika me lotiti se dela. Hudič je le, da ob pisanju doktorata, ki je v načrtu za preostanek letošnjega leta, za tele raziskave ne bo dosti časa – sploh ker moj šef za zadevo bržkone ne bo imel posebnega posluha.

Od leve proti desni: jaz, Yngvi, Vadim in Sverrir po sestankovanju