V dobrem letu dni od vselitve se je v naši lopi nabralo precej šare (predvsem Jelkinih vrtnarskih pripomočkov) – toliko, da je nered začel kratiti uporabnost lope in postajati trn v peti moje redoljubnosti. Poceni in enostaven način za reševanje te težave je kovinsko ogrodje s policami – za 2,5 metra dolžine in višine (kolikor potrebujemo) bi morali odšteti kakih 200 EUR. Vendar ima naša lopa betonski podstavek in razne tramove, ki onemogočajo postavitev takega ogrodje ob steno na mestu, kjer sva si ga z Jelko zaželela. Tako mi ni kazalo drugega, kot da se izdelave polic lotim sam.

Police sem naredil kar iz opažnih plošč, ki so bile v Obiju skoraj pol cenejše od neobdelanih desk, poleg tega pa so troplastno lepljene po debelini, kar bržkone zmanjša verjetnost za zvijanje zaradi sprememb v temperaturi in vlagi, in zaščitene z rumenim premazom, tako da ni potrebe po lakiranju. Za izdelavo sem si omislil vbodno žago, ki je prikladna za izrezovanje nepravilnih oblik za prilagoditev tramovom in mnogo hitrejša od ročne, ki sem edino premogel do zdaj. Delo sem si olajšal še z dolgim kovinskim ravnilom in mizarskim kotnikom, ki sta precej priročnejša od pisarniškega ravnila in geo-trikotnika, ki sem ju pri svojih mizarskih podvigih uporabljal do zdaj, ter parom zložljivih koz – ta obogatitev zbirke orodja me je stala okrog 100 EUR in jo štejem za dobro naložbo, saj brez nje polic še ne bi imeli, pa še laže se bom kakega mizarskega podviga lotil v prihodnje – mizarjenje se mi namreč zdi kar zabavno.