Hanse Sail je velika jadralska prireditev, ki se je letos v Rostocku zgodila že dvajsetič. Na njej se vsako leto zbere čez 200 ladij, med katerimi prevladujejo velike jadrnice, kakršne dandanašnji niso več pogost pojav. Nekatere med njimi so vseeno nove, večina pa jih ima na grbi že kar lepo število let. Tabela udeležencev nam pove, da je bila letos povprečna starost ladij 57 let, najstarejša pa je bila Norden iz leta 1870. Poleg resnično starih ladij je bilo moč videti tudi precej replik: recimo tale, tale in tale so replike severnonemških ladij iz 14. in 15. stoletja, tale pa je replika prve ruske zaresne bojne ladje iz leta 1703 (zgraditi jo je dal car Peter Veliki in ko sem o tej ladji bral, sem se spomnil nadaljevanke o carju, ki sem jo videl kot otrok – v nadaljevanki je bilo med drugim prikazano, kako se je Peter Veliki med potovanji po Evropi osebno poizkusil v ladjedelništvu).

Seveda so organizatorji poskrbeli, da obiskovalcem ni bilo dolgčas tudi tačas, ko si niso ogledovali ladij. Na kakem kilometru in pol obale so postavili na stotine stojnic, kak ducat odrov (vsakih 100 m te je pozdravila drugačna glasba) in kopico lunaparkastih reči – raznih vlakcev, vrtiljakov in podobnega. Na stojnicah se je dalo kupiti pričakovano in nepričakovano – v prvo kategorijo sodijo predvsem hrana in pijača ter razne sejemske neuporabosti, v drugo pa recimo zobozdravniški pripomočki (ne lažem, prodajali so priprave skrivnostnega videza, za katere si ne predstavljam, da bi se z njimi nad zobe spravil amater). Kljub temu, da je bil to morda največji sejem, kar sem jih kdaj videl, pa je popoldne gneča postala precejšnja, saj se v času Hense Saila menda v Rostock vsako leto zgrne čez milijon obiskovalcev.

Čisto na koncu sejmišča so svoje veščine razkazovali srednjeveški rokodelci in muzikantje. Bili so kar posrečeni in če bi mi bila nemščina kaj bolj razumljiva, kot mi je, bi se tam verjetno pomudil dlje, saj so imeli v načrtu tudi nekakšno gledališko igro. No, pa če bi se malo bolj držali svojega urnika – v načrtu so imeli denimo tudi prikaz srednjeveških plesov, ampak kako uro po objavljenem času o njem še vedno ni bilo ne duha in ne sluha (tačas sem postopal naokrog, se krepčal z morda srednjeveško hrano in srkal brezov sok, ki je bil kar okusen).