Pred časom sem poročal, da sem se odločil preizkusiti naročanje DVDjev pri Hidefdvd.com. DVDji so prispeli pred dobrima dvema tednoma (ja, tale zapis zamuja) in z zadovoljstvom sem ugotovil, da so bili odlično zapakirani, tako da se jim na pošti ni zgodilo nič žalega. Žal pa brez posledic ni bilo srečanje s carinsko pošto: ker pošiljki ni bil priložen račun, so zahtevali, naj jim ga pošljem. DV-Depot, predhodnik Hidefdvd.com, je pošiljkam prilagal lažne račune za poceni rabljene diske, tako da mi nikoli ni bilo treba plačati nobenih dajatev. Seveda bi bil lahko podoben račun carinski pošti poslal tudi tokrat, a močno dvomim, da bi mi verjeli. Dosti laže je namreč oporekati računu, ki ne samo ni videti verjeten, ampak je povrh prišel iz rok potencialnega plačnika. Poleg tega so pri DV-Depotu škatle z DVDji odprli, tako da so bili DVDji res videti rabljeni (to so počeli zato, ker so DVDje v izogib poškodbam zavili v papir), česar Hidefdvd.com ne dela. No, carinikom sem račun res poslal in to sem lahko storil celo po elektronski pošti, kar včasih ni šlo. Zaračunali so mi ~2.600 SIT dajatev in še približno pol toliko za privilegij, da so se ukvarjali z mano in da sem jim smel plačati. Slednje je dokaj bedno, a vsaj 700-tolarske takse neznanega namena, ki so jo zaračunavali včasih, zdaj ni več treba plačevati.

Ker mi pri kupovanju DVDjev carinska pošta ni prehudo zagrenila življenja, so se vrli cariniki očitno odločili, da se je treba bolj potruditi pri kartah magic. Pred kakima dvema tednoma sem dobil pošiljko kart in kajpak so spet hoteli račun. E-pisal sem jim, da sem karte dobil z menjavo in da računa ne morem poslati, da pa so vredne 4.000 – 5.000 SIT (slednji znesek je meja, pod katero ni treba plačati dajatev). Odgovorili so mi, naj predložim dokaz o vrednosti. Že sama zahteva po dokazu je bila dovolj zoprna, višek bednosti pa je bil način, kako so jo poslali – s priporočenim pismom! Namesto da bi uporabili e-pošto (kot sem jo jaz), so uničili nekaj papirja, potrošili nekaj denarja za poštnino in me primorali, da sem šel odgovor iskat na pošto. Obup! No, z nekaj truda mi je potem vendarle uspelo skovati dokaz, da so karte vredne manj kot 5.000 SIT, ki je imel obliko povezav do skrbno izbranih spletnih strani s cenami.

Ker takole dopisovanje zahteva nekaj časa in denarja, na koncu pa carina pogosto še nič ne iztrži, sem se vprašal, ali se to sploh splača. Odgovor sem šel iskat v proračun za leto 2006. In kaj sem dognal? Da so predvideni prihodki od carin in drugih uvoznih dajatev 9,2 milijarde SIT, za stroške Carinske uprave pa je določenih 13,9 milijarde SIT. Seveda ni edina naloga carinikov pobiranje carin, vseeno pa močno dvomim, da se vtikanje nosu v majhne pošiljke, kakršne so moje karte, splača. Če bi se omejili na carinjenje uvoza na debelo, sem prepričan, da bi bilo razmerje med izkupičkom in stroški bistveno boljše. Da ne omenjam, da si državljani ne želimo, da bi nas cariniki, ki naj bi bili pravzaprav naši uslužbenci, nadlegovali zaradi peščice kart. Ampak iz meni ne čisto jasnih razlogov je precej običajno, da država počne reči, ki si jih državljani ne želimo.