Za kaj pri individualnih naložbenih računih – ali INRjih – pravzaprav gre, piše marsikje, ampak bom zavoljo popolnosti na kratko napisal še jaz. Gre za račune, kjer lastnik lahko trguje z vrednostnimi papirji, ne da bi moral pri prodaji plačati davek na dohodek iz kapitala (običajno je ta davek 25 %, po 5 letih 20 %, po 10 letih 15 %, po 15 letih ga pa ni več). Oproščen je tudi davka na dividende (ki je običajno takisto 25 %). Davek plača le, ko sredstva dvigne z računa – in sicer 15 %, po 15 letih pa niti tega ne. Smotano je sicer, da to velja po 15 letih od zadnjega dviga, kar pomeni, da je na voljo en neobdavčen dvig vsakih 15 let. Prvo leto je možno kupiti za 20.000 EUR vrednostih papirjev, potem pa vsako leto še za 5.000 in dodatno 5.000 slovenskih do skupaj 150.000 EUR. Še ena smotanost je, da so naložbe omejene na države OECD. To vključuje večino razvitih trgov in bolj malo ostalih, kar že v osnovi ni idealno, saj so trgi v razvoju pomembna naložbena kategorija. Še zlasti slabo pa je, da so načeloma izključeni skladi, ki vlagajo v nekatere najbolj razširjene delniške indekse razvitih držav (npr. S&P 500), ker se v njih najde kako podjetje sedežem na npr. Bermudih. Kako strogo se to interpretira v praksi, ne vem, ampak zaenkrat ljudje po spletu bentijo, da kar strogo.

Trenutno INRje ponuje šest podjetij. Pri štirih (Ilirika, OTP, NLB in BKS) lastnik sam izbira naložbe, pri JonatanMarsu premoženje upravljajo zanj, kaj počne Generali, pa z njihove spletne strani ni jasno. Oglejmo si najprej prve štiri. Razlikujejo se po uporabniški izkušnji in višini provizij. O prvi veliko ne morem reči, ampak kolikor sem uspel razbrati, ima še najbolj zmogljivo aplikacijo za trgovanje Ilirika, čeravno tudi njena ni ravno sijajna. Provizije so načeloma objavljene v cenikih, a so ti tako zapleteni, da je precej težko ugotoviti, koliko stranka plača. Plača pa tri glavne reči: letni strošek vzdrževanja računa, provizijo za vsako transakcijo (nakup ali prodajo) in provizijo za izplačilo dividend. Za 20.000 EUR na računu, transakcijo v vrednosti 1.000 EUR in 50 EUR dividend spodaj priobčujem stroške za tiste štiri ponudnike, kjer lastnik INRja trguje sam. Za primerjavo sem dodal še stolpec Interactive Brokers (IBKR) – velikega in ugodnega običajnega (ne-INRjastega) borznega posrednika, ki ga uporabljam tudi sam.

Kot lahko vidimo v tabeli, so v primerjavi z IBKR vsi INRji svinjsko dragi. Pri trgovanju v Sloveniji omembe vrednih razlik ni, v tujini je pa OTP najugodnejša. Poizkusil sem simulirati 15-letno uporabo. Prvi scenarij vključuje malo trgovanja: na začetku vložek 10.000 EUR, 10 naložb, vsako leto pet vplačil po 1.000 EUR, prodaja ene od naložb z 10 % dobička in nakup nove ter 4 % dividend pri polovici naložb. Po tem scenariju INRji pridelajo za okrog 2.000 EUR provizij, IBKR pa le za 250 EUR, vendar razliko do 2.000 EUR plačamo kot davek. Če imamo prodaj več ali so bolj dobičkonosne (kar bi bilo pri redkih prodaja po več letih pričakovati), se INRji splačajo bolj od IBKR. Drugi scenarij vključuje malo več trgovanja: naložb je 20 in vsako leto jih z 10 % dobička prodamo pet. Tu INRji pridelajo za od 3.000 EUR (OTP) do 4.600 EUR (NLB) provizij, IBKR pa za 4.700 EUR davka in provizij skupaj. Očitno se INRji zopet splačajo, vsaj tisti z nižjimi provizijami. Tabela s podrobnejšimi podatki in izračuni je tule.

Poglejmo si na kratko še JonatanMars in Generali. Prvi je naslednik Vzajemcev, ki imajo kar dolgo zgodovino nudenja takih in drugačnih finančnih storitev. Za lastnika INRja trgujejo s skladi, ki se prodajajo na borzi (ETFi). Za to si vzamejo 1 % letne provizije in 10 % donosa. Ali je to dobro ali slabo, je težko reči – če trgujejo dobro, je bržkone dobro, a statistika pravi, da večina aktivno upravljanih skladov deluje slabše od skladov, ki sledijo delniškim indeksom. O njihovi strategiji upravljanja bom poizkusil še kaj več izvedeti. Generali pa potencialne stranke zgolj vabi na posvet, ne da bi povedal kaj več. Ljudje po internetu pravijo, da tudi uganja upravljanje premoženja, pri čemer se zanaša (predvsem) na svoje vzajemne sklade. Vzajemni skladi imajo ponavadi visoke provizije, poleg tega je pa Generalijeva skrivnostnost precej odbijajoča, tako da naj se gredo solit.

Pod črto lahko zaključim, da so INRji po vsem videzu smiselna reč, sploh za trgovanje s slovenskimi delnicami, vendar so koristi od njih zaradi visokih provizij manjše, kot bi človek pričakoval na podlagi davčnih ugodnosti.