Ogledi filmov so se zgodili po načrtu.

Način preživetja 5+

Privlačno kričeč videz in popolna odštekanost. V filmu se prepleta pet zgodb: o možaku, ki ubija ženo, ta pa vsakič oživi, po možnosti obdarjena s supermočmi (kot je denimo izstreljevanje udov); o uslužbenki oglaševalske agencije, ki ji na misel hodijo same bizarne (in nadvse zabavne, čeprav stranke menijo drugače) reklame; o družini, katere oče je hipnotiziran v ptiča, preden utegne biti odhipnotiziran, pa je hipnotizer umorjen; o zlovoljnem britanskem morilcu, ki s prevajalcem hodi naokrog in ljudi sprašuje, kakšna je njihova vloga v življenju (in ki umori hipnotizerja, ker se mu hipnotiziranje ne zdi dovolj dober odgovor); ter o trojici mladcev, ki vlamljajo v hiše in imajo težave s spolno usmerjenostjo. Film je nedvomno zanimiv in mestoma precej zabaven, le to me je motilo, da nisem uspel najti rdeče niti, nečesa, kar bi vso bizarnost osmisljevalo.

Med ogledom sem naletel na nekega somagicaša (ki ga sicer poznam le na pogled). Ko sem nanj naletel tudi med ogledom naslednjega filma (celo skupaj sva sedela), kljub moji asocialnosti ni šlo drugače, kot da sva začela pogovor. Izkazalo se je, da je sogovornik velik filmofil in da si na vsakem LIFFe ogleda kopico filmov (njegov rekord je menda 25). No, beseda je nanesla tudi na smisel Načina preživetja 5+ in prišla sva do ugotovitve, da zgodbe povezuje zmožnost ljudi, da – z nekaj volje – tudi najbolj nenavadno sprejmejo za običajno, to običajno pa utegne prerasti v zaželeno in celo nujno. Te ugotovitve ne morem označiti ravno za razsvetljenje, a je vendarle zadoščala, da je film v mojih očeh napredoval iz dokaj kul v zelo kul. Priporočam.

Gostitelj

Beštija iz kanalizacije ugrabi šolarko in njena nadvse nesposobna družina se jo odpravi reševat. Pri tem se bodejo še z oblastmi, ki zatrjujejo, da pošast prenaša nek hudo nevaren virus ter da mora družina zato v karenteno in na preiskave, ki ne verjamejo, da je ugrabljeni deklič še živ, in ki so sploh bolj za zgago kot za korist (kot se za oblasti soočene s pošastjo spodobi). Vse skupaj je začinjeno še z elementi socialne drame in komedije.

Rekel bi, da se Gostitelj norčuje iz žanra filmov s pošastmi (in bržkone še česa), vendar je s svojo nerodnostjo in pretiravanjem dostikrat tako pristen, da nisi čisto prepričan, če ni morda prav tisto, iz česar naj bi se norčeval. No, kakorkoli že, je zabaven in premore tudi par ganljivih trenutkov, tako da gledalca težko pusti hladnega. Ni pa ravno vrhunec filmske umetnosti, tako da ogled obvezen ni.

Glavni šef

Osnovna zamisel je zelo zanimiva: Ravn, lastnik računalniškega podjetja, si izmisli glavnega šefa, ki se v podjetje nikoli ne prikaže (ampak si z uslužbenci le dopisuje po e-pošti), ki mu pripiše vse nepriljubljene odločitve in skozi čigar e-pisma s sodelavci grdo manipulira. Vse mu gre kot po maslu, dokler se ne odloči podjetja prodati. Takrat je glavni šef potreben za podpis pogodbe, zato Ravn za vlogo najame nekega ne najbolj uspešnega igralca. V nasprotju z načrtom pa glavnega šefa uslužbenci vidijo in stvari se zapletejo.

Sama zgodba se mi je zdela precej posrečena. Takisto filmu – kot se za komedijo spodobi – ne manjka duhovitih domislic. Ima pa tudi nekaj motečih elementov, predvsem ob dva se moram spotakniti. Prvi je, da je marsikaj nekako popreproščeno, domnevam, da zato, ker se film spogleduje z gledališko komedijo. Drugi pa je poskakujoča kamera, za katero pojma nimam, čemu naj bi služila, ni pa tako preseravanje pri Larsu von Trierju, enemu od pubudnikov Dogme 95, preveč presenetljivo. Končni vtis je vseeno dokaj dober, tako da moram raziskati, ali je von Trier dal od sebe še kaj gledljivega. Se mi zdi, da bi Dogville utegnil biti primeren kandidat za ogled.

Že celo večnost nisem šel v kino: zaradi pomanjkanja dobrih filmov, zaradi pomanjkanja ustrezne družbe in zaradi pomanjkanja časa. LIFFe je priložnost, da to vsaj malce nadoknadim. Filmov na rednem sporedu se namreč tudi zato ne spravim gledat, ker si toliko časa govorim, da se nikamor ne mudi, ker bodo igrali še naslednji teden, dokler ne nehajo igrati. Tile na LIFFe so pa zdaj ali nikoli, kar me prisili k ukrepanju.

Letošnji program je tak, da ni nobenega filma, za katerega bi rekel, da ga brezpogojno moram videti, pa kup takih, proti katerih ogledu ne bi nič imel. Odbral sem tele:

• Način preživetja 5+,
• Gostitelj,
• Glavni šef.

Prva dva zato, ker me Daljni vzhod in tamkajšnji filmi nasploh privlačijo, tretjega pa zato, ker je Lars von Trier tako znan režiser, da je prav sramotno, da nisem videl še ničesar njegovega (pa tudi kar zabaven zveni film).

Hotel sem si ogledati še Hvala, ker ne kadite in Volitve, pa kaže, da mi ne bo zneslo. Če bi organizatorji dve ali tri predvajanja, ki jih vsakemu filmu namenijo, bolj enakomerno razporedili po celotnem trajanju festivala, bi mi morda celo uspelo, tako pa bi šel lahko gledat edino Volitve v nedeljo dopoldne, ko se mi prav zares ne ljubi v Ljubljano, sploh ker bom šel isti dan zvečer gledat že drug film.

Film sem videl že pred leti, včeraj pa mi je Jelka rekla, da gre gledat Hišo letečih bodal, naslednji film istega režiserja, kar me je spomnilo, da mi v omari že lep čas nepogledan tiči DVD s podaljšano različico Heroja. Proti DVDju bom kak pljunek usmeril na koncu, najprej pa naj spregovorim o samem filmu.

Zgodba se začne, ko glavnega junaka Neimenovanega privedejo pred kitajskega cesarja, da mu poroča, kako je pokončal tri posebej nevarne morilce, ki so cesarja kanili spraviti s sveta. V rašomonskem slogu nato sledi več različic pripovedi, kajti po prvi cesar Neimenovanega obtoži laži in posumi, da ga namerava umoriti tudi on.

Že struktura zgodbe je zanimiva (čeravno ne izvirna), dodaten pečat pa filmu da, da vsaki različici pripovedi pripada svoja barva. Tudi sicer ima film močan poudarek na estetiki: od čudovite narave do nerealistično usklajenih (ampak estetskih) vojaških manevrov in še bolj nerealističnih (in tudi še bolj estetskih) osebnih spopadov. Nerealistični boji znajo v kitajskih filmih biti moteči, vendar so tule tako skrajni in tako očitno k realizmu niti ne stremijo, da se zlahka prepustim njihovi spektakularnosti in se ne obremenjujem s tem, da ljudje pač ne znajo letati. Skratka, o vizualni plati filma lahko rečem le, da je odlična.

Sporočilo filma je, da je blagor skupnosti nad blagrom posameznika in do neke mere tudi, da namen opravičuje sredstva. To sporočilo je nekoliko vprašljivo (menda zgodovina v konkretnem primeru, o katerem film govori, to vprašljivost potrjuje), a vendarle legitimno. In upam si trditi, da ga film predstavi prepričljivo: z močnimi strastmi, velikimi žrtvami, gorečo ljubeznijo … Vseeno se mi zdi, da vsebina kanček zaostaja za vizalno platjo, a to nikakor ne pomeni, da je slaba. Skratka, ogled močno priporočam (čeravno se zavedam, da ste ga tisti bralci – kolikor vas sploh je, ki vas taki flimi zanimajo, bržkone že videli).

Za konec pa še o DVDju: za en drek je. Že video ni ravno bleščeč, ampak to bi mu še nekako odpustil, če ne bi slaboumni založnik med ogledom občasno prikazoval svojega logotipa – zelo velikega in s takim nacefranim robom, kot bi ga iz večje slike s flood fillom izrezal nekdo, ki prvič sedi za računalnikom. Fuj in fej!

Pred časom sem poročal, da sem se odločil preizkusiti naročanje DVDjev pri Hidefdvd.com. DVDji so prispeli pred dobrima dvema tednoma (ja, tale zapis zamuja) in z zadovoljstvom sem ugotovil, da so bili odlično zapakirani, tako da se jim na pošti ni zgodilo nič žalega. Žal pa brez posledic ni bilo srečanje s carinsko pošto: ker pošiljki ni bil priložen račun, so zahtevali, naj jim ga pošljem. DV-Depot, predhodnik Hidefdvd.com, je pošiljkam prilagal lažne račune za poceni rabljene diske, tako da mi nikoli ni bilo treba plačati nobenih dajatev. Seveda bi bil lahko podoben račun carinski pošti poslal tudi tokrat, a močno dvomim, da bi mi verjeli. Dosti laže je namreč oporekati računu, ki ne samo ni videti verjeten, ampak je povrh prišel iz rok potencialnega plačnika. Poleg tega so pri DV-Depotu škatle z DVDji odprli, tako da so bili DVDji res videti rabljeni (to so počeli zato, ker so DVDje v izogib poškodbam zavili v papir), česar Hidefdvd.com ne dela. No, carinikom sem račun res poslal in to sem lahko storil celo po elektronski pošti, kar včasih ni šlo. Zaračunali so mi ~2.600 SIT dajatev in še približno pol toliko za privilegij, da so se ukvarjali z mano in da sem jim smel plačati. Slednje je dokaj bedno, a vsaj 700-tolarske takse neznanega namena, ki so jo zaračunavali včasih, zdaj ni več treba plačevati.

Ker mi pri kupovanju DVDjev carinska pošta ni prehudo zagrenila življenja, so se vrli cariniki očitno odločili, da se je treba bolj potruditi pri kartah magic. Pred kakima dvema tednoma sem dobil pošiljko kart in kajpak so spet hoteli račun. E-pisal sem jim, da sem karte dobil z menjavo in da računa ne morem poslati, da pa so vredne 4.000 – 5.000 SIT (slednji znesek je meja, pod katero ni treba plačati dajatev). Odgovorili so mi, naj predložim dokaz o vrednosti. Že sama zahteva po dokazu je bila dovolj zoprna, višek bednosti pa je bil način, kako so jo poslali – s priporočenim pismom! Namesto da bi uporabili e-pošto (kot sem jo jaz), so uničili nekaj papirja, potrošili nekaj denarja za poštnino in me primorali, da sem šel odgovor iskat na pošto. Obup! No, z nekaj truda mi je potem vendarle uspelo skovati dokaz, da so karte vredne manj kot 5.000 SIT, ki je imel obliko povezav do skrbno izbranih spletnih strani s cenami.

Ker takole dopisovanje zahteva nekaj časa in denarja, na koncu pa carina pogosto še nič ne iztrži, sem se vprašal, ali se to sploh splača. Odgovor sem šel iskat v proračun za leto 2006. In kaj sem dognal? Da so predvideni prihodki od carin in drugih uvoznih dajatev 9,2 milijarde SIT, za stroške Carinske uprave pa je določenih 13,9 milijarde SIT. Seveda ni edina naloga carinikov pobiranje carin, vseeno pa močno dvomim, da se vtikanje nosu v majhne pošiljke, kakršne so moje karte, splača. Če bi se omejili na carinjenje uvoza na debelo, sem prepričan, da bi bilo razmerje med izkupičkom in stroški bistveno boljše. Da ne omenjam, da si državljani ne želimo, da bi nas cariniki, ki naj bi bili pravzaprav naši uslužbenci, nadlegovali zaradi peščice kart. Ampak iz meni ne čisto jasnih razlogov je precej običajno, da država počne reči, ki si jih državljani ne želimo.

Večina DVDjev, ki si jih lastim, je bila kupljena v kanadski spletni trgovini DV-Depot. To trgovino sem precej po naključju odkril pred leti, nato pa sem se je iz dveh razlogov držal. Prvi je bil, da so DVDje dokaj poceni pošiljali s kurirsko službo (na začetku je bila cena ~4.000 SIT za do sedem DVDjev, sčasoma pa je narasla na ~6.000 SIT). Pri pošiljanju DVDjev po pošti se mi je namreč v kaki polovici primerov zgodilo, da so škatle na cilj prispele poškodovane, pri kurirski službi pa samo enkrat. Drugi razlog pa je bil, da so poskrbeli, da nikoli nisem plačal carine.

Cene DVDjev v Kanadi so se z leti toliko zvišale (menda zaradi razmerja med CAD in USD), da DV-Depot ni mogel več konkurirati ZDAjskim trgovinam, zato so začeli izgubljati stranke. Enkrat so trgovino skoraj zaprli, letos pa so se preselili na Florido in se preimenovali v Hidefdvd.com (kot se da razbrati iz imena, se kanijo specializirati za naslednika DVDja). Danes so oznanili poletno razprodajo, tako da sem se odločil kupiti nekaj DVDjev. Pri tem sem opazil, da so se cene res precej znižale v primerjavi s kanadskimi. Žal pa je cena pošiljanja s kurirsko službo grdo narasla, tako da sem poizkusil srečo z navadno pošto. Bom videl, kakšni bodo DVDji prispeli na cilj in kaj bodo storili cariniki.

Ta teden sem si ogledal Samurai X OVA. Zadevo sem že pred časom snel z interneta, ampak sem po ogledu prvega dela sklenil, da si zasluži nakup DVDja, tako da je na vrsto prišla šele zdaj.

Kenshin je mladenič, ki nadvse spretno vihti meč in sodeluje pri obnovi meiji (to je prevod za meiji restoration – mogoče ne najbolj posrečen, ampak boljšega ne poznam) na strani, ki strmoglavi šogunat, kar je Japonski prineselo prepotrebno modernizacijo. In čeprav se bori iz nadvse plemenitih vzgibov, da bi sonarodnjakom omogočil boljši jutri, mu krvoprelitje leži na duši, zato po koncu bojev priseže, da ne bo nikogar več ubil. Še naprej pa se trudi pomagati ljudem, pri čemer uporablja obratnorezilni meč (torej tak, ki ima rezilo na obratni strani od tiste, s katero se udarja), kasneje pa sploh nobenega orožja.

Njegovo otroštvo in udejstvovanje v obnovi meiji prikazujejo prvi štirje deli OVA, ki skupaj nosijo naslov Remembrances, po dva in dva pa Trust in Betrayal. Klatenju z obratnorezilnim mečem je posvečenih 95 delov TV serije in film Samurai X: The Motion Picture. V zrelih letih pa ga vidimo v zadnjih dveh delih OVA Reflections. TV serijo in film sem gledal že pred nekaj časa in sta kar všečna, ne pa ravno navdušujoča. Za moj okus sta malo premalo realistična, preveč je letanja in bliskanja med boji, na zaslonu se izpisujejo imena posebnih napadov itd.

Prvi štirje deli OVA so pa eden najboljših animejev, kar sem jih kdaj videl. Že na pogled so izjemni – risba je čudovita, animacija gladka in tudi tehnično so DVDji zelo solidni. Zgodba prav nič ne zaostaja. Pripoveduje o mladem Kenshinu (takrat sicer nosi drugo ime), ki je bil prodan v suženjstvo, nakar družbo, s katero potuje, napadejo roparji. Pred smrtjo ga reši mečevalec, ki ga kasneje priuči svoje umetnosti. Ko se začne obnova meiji, Kenshin, ki vidi trpljenje ljudstva, ne strpi pri mojstru in se vrže v nemire. Pobija v službi vodje klana Choshu, enega od glavnih nasprotnikov šogunata. Nasilje je prikazano brezkompromisno, vendar boji niso neestetski. Kenshinovi občutki ob njegovem početju so obravnavani mojstrsko: sicer verjame, da dela prav, njegovi bližnji mu skušajo pomagati, a vendarle ne najde miru. Ko se zaljubi in se za nekaj časa umakne spopadom, si gledalec drzne upati, da bo morda le našel srečo, a ves čas je čutiti napetost in res, spokoj ne traja. Zaključek je pretresljiv.

Zadnja dva dela OVA sta nekoliko slabša. Ker sem poznal TV serijo, so me živcirali preštevilni flashbacki (ki kažejo prizore iz nje), če je ne bi bil videl, bi pa ta dva dela najbrž le stežka razumel. Poleg tega se na trenutke malce vlečeta in predvsem sta tako nagravžno žalostna, da sta me kar ujezila. To seveda pomeni, da me nista pustila hladnega, kar je dobro, ampak malo manj zamorjenosti bi se prileglo.

Z novim letom so prišli novi deli druge sezone, jaz sem bil pa v Kanadi in jih zaradi zlobnega protipožarnega zidu tam nisem mogel sneti z interneta. Danes sem končno prišel do tega, da sem pogledal prvega od novih delov, in sem (še vedno) navdušen. Razvoj dogodkov me je presenetil, česar televizija ne doseže prav pogosto. Galactica se lahko postavi ob bok najboljšim primerkom žanra, kot sta Babylon 5 in Farscape (no, pa Lexx, ampak ta je kategorija zase). Nič startrekovske sterilnosti, nepredvidljivost, liki, ki se razvijajo, moralne dileme … odlično!

Dopolnilo:
Sem pogledal še naslednji (12.) del in sem bil razočaran – izbrali so lažjo, bolj prikladno pot namesto težje in bolj zanimive. Oh ja, nič ni popolno.