Svoje čase sem, ko sem bil za računalnikom in ne najbolj razpoložen za delo, prebral kak članek na spletu ali zapis v blogu ali pa sem v blog kaj napisal sam. Zadnje pol leta pa v takih trenutkih klikam po Travianu. In čeravno še vedno priznavam, da je Travian odlična igra, moram tudi priznati, da mi že malček preseda. Saj bi ga lahko kadarkoli nehal igrati, vendar je nekaj, v kar sem vložil toliko truda, težko kratko malo pustiti (z drugimi besedami: malček zasvojen sem). Zdaj pa se je igra končno prevesila k koncu: danes so na naš strežnik (Si3) prišli Natarji, računalniško vodeno ljudstvo, ki jim je treba zavzeti naselje, kjer se zgradi čudo sveta, in upleniti načrte za čudo. Ko neka aliansa (zavezništvom se po zaslugi nerodnega prevoda v Travianu reče alianse, tako kot se vojašnici reče barake) čudo dogradi, se igra konča.
Precej verjetno je, da bo ena od zmagovitih alians (za zmago navadno sodeluje več alians) naša: USK-1 (USK-1 in USK-2 sta v tem zavezništvu celo vodilni aliansi). Naš položaj je trenutno tako močan, da nekateri pravijo, da bo zaključni del igranja dolgočasen, ker ne bomo imeli dostojnih nasprotnikov. To pravzaprav drži, a jaz pravim, da je cilj igre zmagati in da je velika premoč dobra stvar, saj zagotavlja veliko verjetnost zmage. Seveda je povsem veljavna filozofija tudi, da mora biti igra vznemirljiva, ampak – vsaj v temle primeru – menim, da bo zmaga čisto dovolj vznemirljiva. Pa tudi povsem ne gre izključiti možnosti, da bi do vznemirjenja prišli tako, da bi nam kaka zavezniška aliansa zasadila nož v hrbet, saj podle poteze v Travianu niso ravno redek pojav.
Da sem član alianse, ki se ji nasmiha zmaga, gre malo pripisati moji sposobnosti, malo sreči in malo poznanstvu z nekim starim travianskim mačkom (ki je igral račun orange, ampak se je zdaj upokojil).
Zasluga moje sposobnosti je, da sem dovolj umno gospodaril, da me je USK (in prej X Legija, aliansa, ki se je USK priključila) vzela v svoje vrste. Nekaj sem pripomogel tudi s surovinsko podporo skupnim ciljem, nekaj z organizacijo (v X Legiji sem bil proti koncu njenega obstoja član vodstva, od nedavnega pa sem to tudi v USK-1) in nekaj z vojaškim udejstvovanjem. A resnici na ljubo ne politično in ne vojaško nisem bil zelo dejaven, tako da ne bi mogel trditi, da sem na ta način pomembno prispeval k uspehu USK.
Kar se tiče sreče, je tako: V Travianu je ozemlje razdeljeno na štiri kvadrante. Uspešne alianse svoje delovanje tradicionalno omejijo na enega izmed njih (ti kvadranti so povsem arbitrarna razdelitev, omejitev ozemlja pa je nujnost). Da je USK, ki deluje na jugovzhodu, močna aliansa, je mogoče pripisati sposobnosti, da se enako močna aliansa ni pojavila nikjer drugje, pa je sreča. USK je namreč čez meje svojega kvadranta začela resneje posegati šele v zadnjih mesecih in če bi v kakem drugem kvadrantu imela enakovrednega nasprotnika, se ji to najbrž ne bi posrečilo tako dobro, kot se ji je. Jugozahod je lep čas izčrpavala vojna in dokler ni USK začel pomagati aliansi o.O, nihče ni mogel doseči odločilne prednosti. Ko smo se v vojno vmešali mi, pa smo sovrage o.O dokaj učinkovito zatrli. Na severovzhodu je bil sicer mir, vendar sta bili tam dve močni in med seboj ne najbolj prijateljski aliansi. Ko smo se z eno (N.G.) udarili, je druga (RS) izkoristila priložnost in s skupnimi močmi smo hitro zmagali ter nato sklenili zavezništvo. Zaveznikov nimamo le na severozahodu, a tudi tam se že dolgo bije vojna. Sicer najmočnejša tamkajšnja aliansa lepo uspeva, a je sama, pa še njihovega igralca, ki je domnevoma uril vojsko za zavzetje natarskega naselja, smo onesposobili (porušili smo mu naselje, kjer je ta vojska verjetno nastajala, to pa povzroči, da vojska izpuhti). In navsezadnje se mi je sreča nesmehnila tudi tako, da je moje prvo naselje nastalo dovolj daleč od roba kvadranta, da so mi bili prihranjeni obmejni spori, in nasploh v mirni soseski.
Zaradi prijateljevanja z orangom sem svoje prvo naselje ustanovil v istem kvadrantu kot on (kvadrant si je na začetku igre mogoče izbrati, sicer pa je postavitev začetnega naselja naključna). To mi je omogočilo, da sem se pridružil USK. In da je USK močna aliansa, sumim, da orange ni nezaslužen. Dodobra so mu namreč poznana zavita (in pogosto umazana) pota travianske politike in kolikor vem, jih je za dosego svojih ciljev spretno uporabljal.
