Arhiv kategorij: Otročarije

Ultimativni tehnični svinčniki

2019-04-28Otročarije, TehnikaMitja

Odkar pomnim, so tehnični svinčniki moja najljubša vrsta pisal. Kljub temu sem povečini pisal s povprečnimi, kakršne so pač imeli v papirnici, kamor me je zaneslo. Pred nedavnim pa sem se odločil temu narediti konec in sem raziskal, kaj ima internet povedati o tem, kateri tehnični svinčniki so dobi. Izkazalo se je, da ima – kot o večini stvari – povedati kar precej. Poleg tega sem ugotovil, da najbolj čislani tehnični svinčniki – v nasprotju z večino stvari – sploh niso dragi. Ker več svinčnikov itak pride prav – eden je za v delovno sobo, eden za v jedilnico, eden za v nahrbtnik itd. – sem naročil pet najbolj priporočenih. Ugotovitve o njih pa kajpak z veseljem delim s svojimi bralci (v vrstnem redu, v katerem so na sliki).

Rotring 600 je menda precej legendaren. Izhaja iz časov, ko poklicni tehnični risarji še niso uporabljali AutoCada, in je bil zasnovan prav zanje. Vendar mu na prvi pogled in otip razen solidnosti in prikupnega rahlo staromodnega videza v prid ne govori veliko. Mogoče ima zelo zanesljiv mehanizem, ampak to se bo izkazalo šele čez leta. Kar lahko opazim takoj, je, da je nekoliko pretanek, da ima zelo majhno radirko in da mu ni mogoče pospraviti konice, kar ga naredi neprimernega za prenašanje po nahrbtnikih in torbah.

Pentel GraphGear 1000 je tudi namenjen tehničnim risarjem, vendar mi je bolj všeč. Je bolj debel, prav tako daje občutek solidnosti in lepo sede v roko. Poleg tega pritisk na veliko priponko na vrhu celotno konico pospravi v notranjost svinčnika – zelo kul! Verjetno je moj najljubši tehnični svinčnik.

Pentel Sharp Kerry je zaradi majhnosti in pokrovčka zelo prikladen za prenašanje naokoli. Pri pisanju je mišljeno, da se pokrovček povezne čez zgornji del svinčnika. Pokrovček ima na vrhu gumb, ki pritisne na spodaj ležeči gumb na samem svinčniku, tako da se minica da potiskati ven tudi, ko je pokrovček v pisalnem položaju. Radirka je spravljena pod gumbom v pokrovčku, tako da je pri pisanju pri roki. Ne morem pa reči, da mi je oblika posebej všeč, pa tudi držalo je pregladko, da bi bilo prav udobno.

Uni Kuru Toga si prizadeva reševati težavo, ki je sam domala nikoli ne opazim: da se minica pri pisanju neenakomerno obrabi in dobi obliko prisekanega stožca, nakar svinčnik čudno piše. Rešitev je, da svinčnik minico obrne, kadar jo človek dvigne s papirja in položi nazaj. Mehanizem je domiselen, vendar vsaj v moji roki ne deluje prav zanesljivo, poleg tega pa povzroča nečvrst občutek, ki me moti. Svinčnik je tudi precej plastičen, pa konica se ne pospravi. Kljub temu, da ga internet zelo hvali (in je favorit moje starejše hčere), meni tako ni preveč všeč.

Kokuyo FitCurve je dosti manj znan od prejšnjih štirih in sem ga preizkusil zato, ker naj bi bil med najboljšimi tehničnimi svinčniki z veliko radirko (kar se meni zdi kar pomembna lastnost). Priznati moram, da je precej všečen – je sicer nekoliko plastičen, vendar je občutek v roki prijeten, pa konica se lahko pospravi. In radirka je res kul – velika, ki se izproži z vrtenjem gornjega dela svinčnika. Ta je bil najbolj všeč moji mlajši hčeri (le da sem moral zanjo naročiti rožnatega).

Poročilo iz Grčije, prvi del

2017-08-15Čtivo, Glavne počitnice, Otročarije, Službena potaMitja

Poročilo moram začeti s potjo, ki je bila zanimiva, saj smo jo opravili s trajektom. To je vsekakor ekonomično (precej pomembno za nekoga, ki je pravkar zgradil hišo), saj je plovba za štiri osebe in avto stala 560 EUR, kar je opazno manj od letala, sploh upoštevaje, da bi pri potovanju z letalom v Grčiji morali najeti avto ali pa uporabljati neprimerno manj praktičen javni prevoz. Je bil pa trejekt, s katerim smo pluli, z vidika zabave bolj klavrn – ponujal je restavracijo, igralne avtomate in nič drugega, kar za 30 ur plovbe ni najbolj zadovoljivo. Pomagali smo si z branjem, enko, črnim Petrom in potapljanjem ladjic. Kot čtivo za hčeri smo s seboj vzeli 100 grških mitov za otroke, kar je bil zadetek v polno. Jaz sem bral pa romana o mitološkem junaku Tezeju Bik iz morja in Kralj mora umreti (prva mi je bila všeč, njeno nadaljevanje pa malo manj) ter Ancient Greece: A Political, Social and Cultural History (precej berljiva, a ji še nisem prišel čisto do konca). Tudi spanje na palubi ni vrhunec udobja, čeravno se nam je na poti tja kar obneslo (na poti nazaj pa malo manj, a o tem bom spregovoril na koncu).

Obisk Grčije smo začeli v Atenah, kjer sem imel jaz svoje službene dolžnosti. Dekleta sem zavoljo njih dva dni pustil sama, tretji dan smo šli pa pogledat glavno atensko znamenitost – Akropolo in zraven spadajoči čisto nov muzej. Akropola kot hrib sredi mesta je precej impresivna in v muzeju lepo pojasnijo, zakaj je Partenon najbolj kul grško svetišče: okrašen je bil z nadpovprečno dozo imenitnih kipov in reliefov, poleg tega pa uporablja optične prevare, zaradi katerih je videti bolj pravilen – na sredini odebeljene stebre in na sredini izbočena tla, ki so menda videti bolj ravni od dejansko ravnih (tovrstne prevare sicer niso značilne samo za Partenon). Sama Akropola se nam pa ni zdela tako imenitna, kot bi bilo glede na njen sloves pričakovati: skulptur na Partenonu ni več, poleg njega so pa na Akropoli le vhod (ki je precej imeniten), še eno svetišče – Erehtejon – in kup naokrog razsutih kamnov. Po mojem bi se morali potruditi obiskovalcu prikazati, kakšna je bila Akropola v antiki in kaj se je tam dogajalo – že dobre table bi bile korak znaten naprej, brez dvoma bi se pa dalo narediti še kaj več.

Partenon – najslavnejša od starogrških ostalin

Iz Aten smo krenili na Peloponez, na katerega smo omejili svoj obisk, saj je čisto dovolj poln zanimivosti in se nismo hoteli preveč vozakati naokrog. Odpeljali smo se proti Tolu, kjer je bila naša naslednja nastanitev. Na poti smo prečkali Korintski prekop, kjer smo si ogledali dokaj kul spustni most – to je nasprotje dvižnega mostu, saj se ladjam na umakne navzgor, marveč se potopi v morje.

Iz Tola smo se podali na tri izlete. Prvi je bil v Epidaver, kjer je bilo v antiki Asklepijevo svetišče in slavno središče za zdravljenje. A najbolj znan je Epidaver bržkone po velikem in sijajno ohranjenem antičnem gledališču, ki se ponaša z odlično akustiko – normalno govorjenje na odru je moč razumeti čisto v zadnji vrsti. V času našega obiska so v njem uprizarjali Evripidovo tragedijo Bakhantke, kar sva z Jelko želela videti. Za čas predstave so imeli organizirano otroško varstvo, vendar mi po e-pošti ni uspelo izvedeti, ali je primerno tudi za otroke, ki govorijo le slovensko. Na licu mesta smo se nato dogovorili, da mladiča lahko pustiva tam, in tako sva predstavo videla. Nad samo dramo sicer nisva bila očarana, celotna izkušnja je bila pa kar imenitna. Z nama jo je delilo še več tisoč domorodcev, kar se mi za zmerno privlačno dramo bogu za hrbtom ne zdi od muh. Tudi mladiča se nad ustvarjalno delavnico, ki sta se je udeležila med predstavo, nista pritožila.

Gledališče zvečer, ko je polno kulture željnih Grkov

Naslednji izlet je bil v Navplion, ki je simpatično obmorsko mesto s tremi utrdbami, od katerih je ena kar imenitna.

Nato smo jo pa mahnili še v Mikene – ruševine mesta, starega še kako tisočletje več od atenske Akropole, od koder naj bi bil doma Agamemnon, poveljnik Grkov v trojanski vojni. Mesto je za svojo starost vsega spoštovanja vredno, stoji na griču z lepim razgledom, pa še obiskali smo ga na dan, ko ni bilo prevroče in ne preveč obljudeno, tako da je bil obisk zelo prijeten. Okrog mesta je moč videti še nekaj ogromnih v zemljo vkopanih kupolastih grobnic, imenovanih tolos, v muzeju pa precej imenitnih predmetov, najdenih v grobnicah in drugje (a ne teh kupolastih, saj so preveč očitne in so jih izropali, še preden jim je blizu prišel kak arheolog). Med najdenimi predmeti je najbolj znana zlata Agamemnonova pogrebna maska, ki sicer z Agamemnonom verjetno nima nič opraviti, vendar so arheologi, ki so odkrivali Mikene, svoje najdbe radi poimenovali po (pol)mitoloških likih – tudi grobnice nosijo tovrstna imena.

Atrejeva zakladnica – največja izmed grobnic tolos

Recept za pol torte

2017-05-28Otročarije, PrehranjevanjeMitja

Pri nas je v navadi, da rojstnodnevne torte delamo doma po specifikacijah praznujočih. Za testo je pristojna Jelka, za nadeve in krašenje pa jaz. Včeraj je praznovala Ajda, ki je hotela torto z jagodnim in malinovim nadevom. Tortni nadevi mi radi nastanejo preredki, včerajšnja sta se pa dobro posrečila, tako da recepta zanju priobčujem – v prvi vrsti za lastne potrebe, če bosta prišla prav še komu, pa toliko bolje. Količine so za eno precej debelo plast (taka mora biti!) 24-centimetrske torte, bi pa brez dvoma zadoščale tudi za 26-centimetrsko.

Jagodni nadev

Sestavine:

200 ml sladke smetane
225 ml grškega jogurta (lonček in pol)
500 g svežih jagod
100 ml jagodnega soka (lahko tudi malo manj)
6 lističev želatine
sladkor po okusu

Jagode pretlači z vilicami. Smetano stepi in na koncu stepanja primešaj jogurt. Želatino (po navodilih) namoči v hladni vodi in odcedi ter nato raztopi v toplem jagodnem soku. Želirni sok zlij v smetanovo-jogurtno mešanico in po njej še malo zavihti stepalnik. Primešaj jagode. Zlij na torto in na vrh postavi naslednjo plast testa (če je testo zelo rahlo, lahko spodnjo plast prej namažeš z marmelado, da se ne bo preveč namočila in sesedla). Postavi v hladilnik za vsaj kake tri ure, da se strdi.

Malinov nadev

Sestavine:

250 ml sladke smetane
225 ml grškega jogurta (lonček in pol)
450 g zmrznjenih malin
6 lističev želatine
sladkor po okusu

Maline vrzi v lonec in kuhaj, dokler se ne razpustijo. Smetano stepi in na koncu stepanja primešaj jogurt. Kuhane maline precedi, tako da peške ostanejo na cedilu. Želatino zopet namoči v hladni vodi in odcedi ter nato raztopi v toplem malinovem soku. Ta naj se malo ohladi, nakar ga vlij v smetanovo-jugurtno mešanico in dobro premešaj. Zlij na torto in postavi v hladilnik. Preden na vrh daš naslednjo plast, malo počakaj, saj je krema na začetku zelo redka in bo sicer delala težave (jaz tega nasveta nisem upošteval in sem težave imel). Tudi tokrat naj se krema v hladilniku strjuje vsaj kake tri ure.

Rezultat (Primerjava s sliko v prejšnjem zapisu kaže, da sta Ajdi še vedno pri srcu iste dve vrsti sadja, da pa pri izdelavi tort napredujemo.)

Kot rečeno v prejšnjem zapisu, je pri teh rečeh treba biti pravičen, tako da objavljam še sliko z Vesninega rojstnega dne (kjer je bila jagodna krema preredka, čokoladna pa grudičasta).

Urejanje fotk

2017-05-09Otročarije, Razna klatenja, Službena potaMitja

… mi ne gre najbolje. Avgusta 2014 sem zmagoslavno poročal, da sem fotke tistega leta uredil, kasneje se pa s tem opravilom nisem več kaj dosti ukvarjal. Zdaj sem se ga zopet lotil in sem zaenkrat prišel do konca 2014. Nekaj rezultatov priobčujem.

Če sem objavil sliko Vesninega rojstnega dne, se spodobi in je pravično, da enako ravnam z Ajdinim.

BIl sem na konferenci v Seattlu, ki je imela otvoritev v muzeju pop kulture (tole so osnutki kart MTG).

Ponaša pa se mesto tudi s precej kul muzejem letalstva.

Okrog novega leta smo se podali v precej simpatični Gradec, kjer imajo menda največjo starodobno orožarno na svetu.

Sta pa otroka menila, da so še bolj pomembne druge reči

Selitev uspela

2017-02-06Naše domovanje, OtročarijeMitja

Prvič smo prespali v novi hiši! Prijetno presenečen sem, kako dobro sta to prenesla mladiča – pričakoval sem, da bosta zvečer komplicirala, pa sta dol k nama z Jelko prišla vsak le po enkrat in še to na dokaj benigen način. Bo pa še kar nekaj časa trajalo, da novo domovanje spravimo v red in se privadimo življenju v njem.

Dinozavrova bučno-jabolčna pita

2016-11-02Otročarije, PrehranjevanjeMitja

Pri Vesni v vrtcu imajo mesec dinozavrov in med drugim so pekli dinozavrovo pito. Dobili smo tudi recept, ki sva ga z Vesno uporabila za pripravo bučno-jabolčne pite za noč čarovnic. Kake tesne povezave z dinozavri sicer ni imela ne vrtčevska in ne najina pita, so pa dinozavri kul in povečajo zanimivost naslova tegale zapisa.

Sestavine nadeva:

1 zmerno velika maslena buča (naša je imela 1150 g)
2 jabolki, naribani
2 jajci
350 ml sladke smetane
2 žlici sladkorja
1/2 žličke soli
2 žlički cimeta
1 žlička mletega ingverja
1/2 žličke muškatnega oreščka
lupine 1 limone, naribana

Sestavine kvazitesta:

1 jogurtov lonček pšeničnega zdroba (količine so prilagojene otroškemu odmerjanju)
1,5 jogurtovega lončka moke (midva sva dala belo, lahko je pa vsaj deloma tudi kaka drugačna)
3/4 jogurtovega lončka sladkorja
1 pecilni prašek
1 vanilijev sladkor
250 ml mleka
2 jajci
1 lonček kisle smetane

Buči odstrani peščišče in jo nareži na večje kose ter jo daj v pečico na 170 stopinj (ventilatorsko) za 1 uro, da se zmehča. Nato meso loči od lupine in ga zmiksaj skupaj z jajcema in sladko smetano. Lahko takoj dodaš tudi vse začimbe, a ker sva z Vesno miksala v dveh delih, sva jih v nadev zamešala kasneje, da jih ni bilo treba odmerjati dvakrat. Dodaj naribani jabolki.

Suhe sestavine kvazitesta temeljito zmešaj. Prav tako ločeno zmešaj mokre sestavine. Srednjevelik pekač namaži z maslom in po njem enakomerno potresi 1/3 suhe mešanice. Polij jo s slabo 1/3 mokre mešanice (po izvirnem receptu se mokra mešanica polije po vrhu, a tam so za nadev naribana jabolka, tako da tekočina steče skozi, pri nas je pa nadev kremast). Ker suha mešanice mokre ne popije tako hitro, kot bi si človek želel, zadevščino malo požokaj. Morda bi bilo bolj enostavno, če bi sestavine (kvazi)testa zmešali vnaprej, a z Vesno sva sledila dinozavrovemu receptu. Po kvazitestu namaži 1/2 nadeva. Dodaj še 1/3 kvazitesta, drugo 1/2 nadeva in na koncu zadnjo 1/3 kvazitesta z malo večjim mokrim deležem. Peci na 170 stopinj (ventilatorsko) 1 uro.

Buče niso najbolj običajna sestavina sladic, a pita se je vsem (z izjemo najbolj izbirčne Ajde) zdela precej dobra, čeprav je treba priznati, da je okus malenkost zahtevnejši od kake jabolčne pite. Pa tudi maslena buča sama po sebi nam je bila všeč, tako da jo kanimo posaditi na vrtu in uporabiti še za kaj nesladkega. Za konec pa naj omenim, da je Vesna za svoja štiri leta prav v redu kuharica. Nasploh ugotavljamo, da je kuhanje odlična dejavnost za uganjanje z otroki, posebej če pripravljamo kaj sladkega.

V Azincourtu smo bili in glave imamo še cele

2016-01-10Glavne počitnice, Otročarije, PrehranjevanjeMitja

Z zadovoljstvom (in nemajhno zamudo) poročam, da je naša skozizidna ekspedicija v Azincourt uspela. Dekleti sta bili dokaj pridni: predvsem sta se zelo junaško držali med dolgo vožnjo, pa tudi sicer zavoljo izrednih razmer nista počeli kakih nadpovprečnih grozovitosti. Nekajkrat smo se sicer pošteno skregali, ampak to je normalno. Ajda je tudi strašansko pogrešala Jelko (kar je pogosto in teatralično omenjala), Vesna je pa bolj flegmatična in se zaradi njene odsotnosti po vsem videzu ni prehudo sekirala. Ker sem bil sam odgovoren za to, da si ogledamo, kar smo se namenili, imamo streho nad glavo, se primerno oblečemo in prehranimo, sem bil pod malo večjim pritiskom kot na potovanjih običajno, ampak sem preživel. Sploh prehranjevanje je bilo naporno, saj sta otročaja dokaj izbirčna in jima francoska hrana očitno ni blizu – še nad rogljički, polnjenimi s čokolado, sta se zmrdovali. Zajtrkovali sta tako pretežno kruh z nutelo in jogurt, v kampu smo si kuhali sami nefrancosko, kadar smo šli jest ven, je bilo pa pač nekaj težav – še najbolje nam je šlo v Alzaciji, kjer jejo bolj po nemško. No, ampak pod črto lahko rečem, da mi nikakor ni žal, da smo šli sami na počitnice, čeprav bi bilo z Jelko gotovo še bolj fino.

Danes bom poročal le o sami uprizoritvi bitke, ostalo bo pa počakalo na kak prihodnji zapis (ki ga sicer morda nikdar ne bo). Uprizoritev je spremljal bogat program, zato sem čas prihoda v Azincourt skrbno izbral tako, da naj bi videli prikaz delovanja oblegovalnih naprav in dvoboj vitezov na konjih, ki bi jima sledila glavna bitka. A žal nam jo je krepko zagodlo vreme: ko smo prišli na prizorišče, je bila temperatura 13 stopinj (konec julija!), rahlo je deževalo in grdo pihalo. Naslednji slab znak je bil, da smo pri vstopnini dobili popust (z utemeljitvijo v francoščini, ki je nismo razumeli). O kakem prikazu delovanja oblegovalnh naprav ni bilo ne duha in ne sluha, so se pa po obvestilu v francoščini, ki smo ga slišali iz zvočnikov (a ne razumeli), začeli obiskovalci zgrinjati okrog nekega travnika. Zdelo se nam je pametno storiti enako, tako da smo dobili mesto s precej dobrim pogledom na karkoli so že napovedali. Kaj naj bi to bilo, sem vprašal nekega obiskovalca, ki mi je pojasnil, da glavna bitka – očitno smo torej prišli pravi čas, čeprav ne čisto tako, kot sem si zamislil.

Bitka je bila izpeljana po scenariju, ki ga je moč najti tule. Žal sem ga našel šele po vrnitvi, saj uradna spletna stran prireditve ni bila najbolj uporabna (in je po vsem videzu do zdaj zasluženo izginila). Med bitko je sicer komentator po zvočnikih razlagal, kaj se godi, a žal spet le v francoščini. Scenarij je vključeval precej napadov in umikov, med katerimi so Angleži z bojišča pobirali puščice, za kar ne vem, da bi bilo kaj dosti zgodovinske podlage – glede na to, da je bila glavna težava Francozov, da se so težko oklepljeni morali prebijati čez blatno polje, dvomim, da bi to ponovili večkrat. No, kljub omenjenim pomanjkljivostim uprozoritve je bila bitka vseeno kar spektakularna. Tudi Ajda je menila, da ni bila napak, le zeblo je preveč, medtem ko je Vesna modro molčala.

Francozi željno priakujejo spopad. — Francozi željno pričakujejo spopad.

Protokol veleva, da se morata glasnika obeh strani pogovoriti o mirni rešitvi spora.

Angleški glasnik poroča Henriku V. Ta mirni rešitvi - vsaj taki, ki bi ustrezala Francozem - ni naklonjen. — Angleški glasnik poroča Henriku V. Ta mirni rešitvi – vsaj taki, ki bi ustrezala Francozem – ni naklonjen.

Bitka se začne. Ready your bows! Nock! Mark!

Francosko streljanje je manj učinkovito.

Čas je za udrihanje z dolgimi ostrimi zadevščinami.

Puščice se hitro postrelijo, tako velja izkoristiti vsako priložnost za njihovo pobiranje z bojišča.

Angleži se bogu zahvalijo za zmago (Henrik V. je bil zelo pobožen možak).

Za konec nastopajoči še malo prestrašijo gledalce.

Belgijske počitnice

2015-02-22Glavne počitnice, OtročarijeMitja

Lani sem napovedal, da gremo na počitnice v Belgijo, nikdar pa nisem poročal, kako se je to izteklo. Bilo je prav fino. Počitnikovanje smo začeli v Ardenih, hribovitem (ampak ne preveč) delu Belgije, kjer domorodci radi dopustujejo. Namestili smo se v hiški v kampu, kjer je bilo kar prijetno, čeravno malo mrzlo, saj hiška ni imela kurjave, temperature pa so bile kljub avgustu jako nizke. Najprej smo šli na safari pogledat redke in manj redke evropske živali – volkove, zobre, divje konje … Sledil je obisk jame Han, najznamenitejše v Belgiji, ki je zares precej lepa – primerljiva s slovenskimi (pa še lajtšov s pompozno glasbo ima). In najboljše (vsaj po mnenju mlajših članic odprave) – ob izhodu je bilo imenitno otroško igrišče.

Posebej všeč mi je bil tale iglast kapnik.

Ajda na vrhu značilnega belgijskega igrala (tovrstnih smo videli še več, čeprav je bilo tole najbrž najvišje)

Naša naslednja postaja je bil Bouillon. Tam stoji imeniten grad, ki ga je lastnik prodal, da je financiral križarski pohod. Z zbrano vojsko je v Evropi zmasakriral nekaj židov, v Palestini precej muslimanov in postal junak.

Predstava z ujedami na gradu Bouillon — Predstava z ujedami na gradu

Iz Bouillona smo krenili v Bruselj, kjer smo se nastanili pri Jelkini prijateljici, ki z možem dela za Evropsko komisijo. Razlog, da smo šli v Bruselj ravno tisti čas, je bila preproga iz milijona rož, ki jo vsaki dve leti razprostrejo po glavnem trgu (ki je že tako zelo lep). Kajpak pa smo si ogledali tudi marsikaj drugega. Poleti je mogoče obiskati kraljevo palačo, ki sicer ni nič bolj sijajna od mnogih drugih po evropskih prestolnicah (kvečjemu malo manj okrancljana), ima pa eno posebnost: na stropu ene izmed soban je “slika” Heaven of Delight, ki je narejena iz 1,6 milijona pokrovov kril nekih tajskih hroščev. Obiskali smo Atomium, zgrajen ob svetovni razstavi leta 1958, in bližnjo Mini Evropo – park z maketami znamenitih zgradb iz cele Evrope. In nenazadnje smo si ogledali prirodoslovni muzej, katerega zvezde so igvanodoni. V belgijskem premogovniku v Bernissartu so namreč že leta 1878 odkrili okrog 30 lepo ohranjenih okostij igvanodonov. Takrat so paleontologi menili, da so igvanodoni hodili pokonci, zato so v muzeju tako tudi postavljeni, so pa kasneje ugotovili, da so najbrž hodili po vseh štirih.

Ker smo bili v Belgiji z avtom in ker država ni zelo velika, smo si zlahka ogledali tudi druge kraje. Pri tem nam je pomagalo, da je izredno gosto prepredena z avtocestami, čeprav je treba tudi reči, da so te avtoceste sila prometne – kar je bržkone povezano s tem, da ima Belgija več kot 360 prebivalcev/km2. V Oostende smo si šli ogledat peščene skulpture, ki jih na belgijski obali postavijo vsako leto. Tokrat so bile disneyjevske, številne in lepe, a kljub temu je otročaja bolj navdušil trampolin. Starša sva bila sicer navdušena malo manj, ker je bil trampolin zaradi dežja moker, prav tako pa tudi otročaja, ko sta prišla z njega.

Peščeni grad v Disneyevem duhu — Peščeni grad v Disneyjevem duhu

Naslednji izlet je bil namenjen vodnotehničnim znamenitostim. Prva je bila “vzpenjača” za ladje – bazen, ki po tirih prevaža ladje, ki plujejo po kanalu med Brusljem in Charleroijem, ter jim tako pomaga premagati 68 m višinske razlike. Druga pa je bila dvigalo za ladje, ki je s svojimi 73 m najvišje na svetu. Glede na to, da mora biti kakršnakoli priprava za prestavljanje omembe vrednih ladij ogromna, sta tudi tile dve naredili precejšen vtis.

Menda je v Belgiji precej obvezno obiskati Bruges, slikovito mesto, prepredeno s kanali. Njegovo slikovitost lahko potrdimo. Kjer so na voljo kanali, pa si ponavadi izmislijo tudi vožnjo po njih, in Bruges ni izjema. Tudi mi smo se peljali in bilo je prijetno.

V Mechelenu imajo dokaj imeniten muzej igrač in ker so te ponavadi otrokom všeč, z Jelko imava pa dotičnih dva primerka, smo si muzej šli ogledat. Ga je pa Vesna večino prespala, medtem ko se je Ajda bolj ukvarjala z igračami, ki so bile na voljo za igranje, kot z razstavljenimi. No, saj menda so igrače res bolj za igranje kot za gledanje.

Šiviljska delavnica - igrača za otroke petičnih staršev — Šiviljska delavnica – igrača za otroke petičnih staršev

Za nekatera belgijska in francoska mesta so značilne prireditve z orjaškimi lutkami. Med našimi počitnicami smo uspeli ujeti eno tako v Athu. Vrtela se je okrog Goljatove poroke. Lutki Goljata in njegove neveste sta bili res kar impresivni, je bila pa žal impresivna tudi gneča, pa dogajanje je bilo precej počasno. Počakati zaključek nam je pomagal lunapark, ki je bil v mestu postavljen ob tej priliki. Zaključek je bil spopad med Goljatom in Davidom. V vlogi slednjega je bil fant, ki je v Goljata vrgel kamen. Njegova naloga je bila zadeti odprtino v Goljatovi lutki, kar mu je tudi uspelo. Domorodci so bili navdušeni, saj mu ne uspe vsako leto, Goljatova vdova pa verjetno ne, saj niti poročne noči ni dočakala.

Na poti domov smo se ustavili še na gradu Jehay. Njegova zunanjščina je super, od znotraj pa ga nismo videli. Posebej Jelki je bil všeč tudi vrt poleg gradu, kjer je rasla predvsem zelenjava, stalo pa je tudi nekaj sodobnih skulptur.

Letošnje fotke

2014-08-11Otročarije, Razna klatenja, Službena potaMitja

Vse fotke, kar sem jih zaenkrat letos naredil, mi je uspelo urediti, tako jih v znak zmagoslavja nekaj priobčujem.

V Eghamu pri Londonu sem službeno obiskal univerzo Royal Holloway, ki ima absosmrkno fantastične zgradbe.

Na sestanek v Vercorinu v Švici sem se peljal z žičnico.

Službena pot me je zanesla tudi v Parmo, kjer imajo jako kul lesen Teatro Farnese.

Tudi v Ljubljani imajo kul reči - tole je mačji panda (ali firefox) v živalskem vrtu. — Tudi v Ljubljani imajo kul reči – tole je mačji panda (ali firefox) v živalskem vrtu.

Bili smo tudi v Rimu, kjer je bil Kolosej dokaj kolosalen.

Še bolj pa nam je bila všeč Ostia Antica, starodavno rimsko pristanišče, ki je ogromno in lepo ohranjeno (fotka ni posebej reprezentativna, se je pa lepo posrečila).

V Volčjem potoku bi nam bili dinozavri skoraj pojedli otroke.

Tegale žalostnega možaka sem pa srečal na službeni poti v Barceloni.

Ajdin prvi rojstni dan

2011-05-28OtročarijeMitja

Ajda je danes stara eno leto. Torta, ki ni bila čisto prava torta in celo ne čisto pravi tiramisu (ker ni vseboval kave), je bila dobra. Ajda se je strinjala. Svečke pa žal ni uspela upihniti, čeprav smo jo pred nekaj dnevi začeli učiti, kako se to stori. Bo prihodnje leto.

Krofovanje

Mitjeve vaje v samovšečnosti