Danes ob polnoči letim v Makedonijo k svoji najljubši deklici. Čeprav bom tam dostop do interneta najbrž imel, ne obljubim, da bom kaj objavil, ker se utegne pripetiti, da bom zaposlen s prijetnejšimi rečmi.

Krugerjev park je največji narodni park v Južni Afriki in sploh eden najslavnejših krajev, kamor se hodi na safari. Po površini za malenkost prekaša Slovenijo. Po njem se je moč voziti na lastno pest, lahko pa se seveda daš prevažati tudi kaki agenciji. Mi smo izbrali drugo možnost, ki je manj pustolovska, a več vidiš. Vodiči imajo namreč osuplivo ostre oči in žival, ki jo ti opaziš šele po pol minute strmenja, ne le nemudoma opazijo, ampak tudi takoj povedo, katere vrste je. Po parku se je dovoljeno voziti samo po cestah in vozila se ne sme zapuščati (izjeme so organizirani pohodi, ki pa so redki). Prenočevati je možno v taboriščih, kjer lahko najameš bungalov ali šotor, lahko pa šotoriš tudi na lastno pest.

Mi smo vse štiri dni, ki smo jih prebili v parku, bivali v bungalovu v taborišču Pretoriuskop. Ostati ves čas na enem mestu ni najboljše, ker več vidiš, če taborišča menjaš, a žal nam pred odhodom to ni prišlo na misel, pa tudi komunikacija z agencijo, ki nam je safari organizirala, ni bila ravno bleščeča, saj smo šele v Južni Afriki izvedeli, kam nas kanijo namestiti. Na začetku nas je kar resno skrbelo, da ne bomo videli prav veliko, ker nas je razvadila Kenija, kamor smo šli na safari pred leti. V Keniji smo namreč videli domala vse, med drugim zato, ker je tam dovoljeno voziti izven cest, ker je pokrajina savanska (v Krugerjevem parku pa pretežno poraščena z grmovjem in drevjem) in ker so kenijski vodiči v nenehnem radijskem stiku, da si povedo, kje so živali (v Krugerjevem parku pa si le izmenjajo kako besedo ob srečanju na cesti, pa na nekaj mestih so zemljevidi, na katerih obiskovalci označujejo, kaj so kje videli v zadnjih dveh dneh). No, na koncu smo bili pomirjeni. Od takoimenovanih velikih pet (slon, nosorog, bivol, lev in leopard) smo videli vse, edino slona ne najbolje. Poleg tega smo naleteli na mnoge manj iskane živali, vključno z nekaterimi redkimi antilopami. Malo je k uspehu pripomoglo, da smo bili tam pozimi, ki je najboljši letni čas za safari, saj je rastja najmanj in se živali najteže skrijejo.

Kljub temu, da je bil safari odličen, pa bi si, če bi ga načrtoval danes, nekaj stvari želel narediti drugače. Par dni je zaradi ostrookih vodičev najbrž dobro prebiti z agencijo, večino časa pa bi se po parku vozil z lastnim avtom. Kot rečeno, je to malček bolj pustolovsko, pa še vse zasluge za videnja (ali nevidenja) živali imaš sam in je torej zadovoljstvo ob prvih večje. Poleg tega bi večkrat zamenjal taborišče, morda kar vsak dan. Obvezno bi obiskal tudi kakega zasebnega, kjer imaš menda več svobode in se lahko živalim bolj približaš. Kajpak bi to morda terjalo kak dodaten dan, a glede na to, da je safari najbrž najboljša stvar v Južni Afriki, bi bilo vredno žrtvovati kak dan v mestih (tudi Sun City bi lahko brez prehude škode izpustil).

Avti, v kakršnih smo se šli safari

Afriški (očitno, ampak natančnost je natančnost) slon v večerni svetlobi

Beli nosorog (Obstaja še črni, a je izjemno redek – denimo naš voznik ga ni še nikoli videl.)

Kafrski bivol

Levinja (Lev se nam ni blagovolil pokazati.)

Leopard (Imeli smo srečo, kajti težko ga je videti.)

Žirafa

Burchellova zebra (V Južni Afriki živijo še redkejše gorske, a ne v Krugerjevem parku.)

Svinja bradavičarka

Geparda (Slika je slaba, ker sta bila precej daleč.)

Kič

Slike manj znanih živali (predvsem raznih antilop) moram še objaviti – malo bo namreč trajalo, da ugotovim točna imena. Oči se je sicer potrudil in jih izbrskal iz raznih knjig o živalih, a iz zapiskov ugotoviti, na kateri sliki je kaj, vseeno ne bo ravno enostavno.

Dopolnilo:
Dodal sem sliko gepardov, ki sem jo včeraj pozabil, in dopolnil nekaj imen.

Med obiskom Pretorije smo obiskali kaki dve uri oddaljeni Sun City, letovišče, ki je nekakšna južnoafriška različica Las Vegasa: hoteli, igralnice, razne druge oblike zabave, blišč. Vsega je sicer dosti manj kot v Vegasu, a od muh vseeno ni. Pa v nasprotju z Nevado je bujno zeleno.

Igralnica

Park ob hotelu The Cascades

Predstava z ujedami (Te ujede iz takih ali drugačnih razlogov niso zmožne preživeti v divjini, tako bi zadeva morala biti sprejemljiva celo za kake borce za pravice živali.)

Ibisi v ptičnici (Tu bi pa zgoraj omenjeni borci utegnili imeti kako pripombo.)

Letovišče je nastalo v bantustanu Bophuthatswana. Bantustani so bili zvita iznajdba apartheidskega režima: gospodarsko manj privlačne kose zemlje je razglasili za neodvisne od Južne Afrike ter mnogim črncem odvzel južnoafriško državljanstvo in jim dal bantustanskega. To je režimu omogočilo, da je v Južni Afriki na volitvah ohranil večino. Stranski učinek neodvisnosti bantustanov je bil, da so tam vladali drugačni zakoni ter da v nasprotju z Južno Afriko igralništvo in pornografija nista bili prepovedani, kar je omogočilo nastanek Sun Cityja (za časa nastanka je bila zanj značilna tudi pornografija, dandanes pa ni več toliko zanimiva, ker je preveč široko dostopna).

Najimenitnejši hotel v Sun Cityju je The Palace of the Lost City. Cene ima svoji imenitnosti primerne, poleg tega pa se pogoltneži ne zadovoljijo s skubljenjem gostov, temveč tudi zaračunajo ogled radovednežem, kakršni smo bili mi – in to niti ne malo. Take reči se denimo v Vegasu ne dogajajo.

The Palace of the Lost City

Vodnjak pred hotelom

Končno sem se lotil popisa svojega klatenja s starši po Južni Afriki. 

Naša prva postaja je bila glavno mesto Pretoria. Svoje ime je dobilo po burskemu voditelju Andriesu Pretoriusu. Kljub temu, da so črni Južnoafričani dokaj spravljivi do preteklosti dežele (o apartheidu več kasneje), jim to ime očitno ni pogodu, tako da mesto kanijo preimenovati v Tshwane, kar naj bi v enem od domorodskih jezikov pomenilo ‘enaki smo’ ali ‘eno smo’ (se pa zdi, da je ta razlaga bolj propagandne narave in da je pravi pomen besede bolj pritlehen).

Kipi pred mestno hišo, srednji je Andries Pretorius

Pretoria na prvi pogled naredi nekoliko nenavaden vtis: videti je povsem podobna prenekateremu evropskemu ali ameriškemu mestu, le da je polna črncev. Malo podrobnejši ogled razkrije tudi razlike: še nikjer do takrat nisem videl toliko elektrificiranih ograj in ograj z bodečo žico, vse polno je zgradb s tablami raznoterih varnostnih služb, ki obljubljajo oborožen odziv, na dveh mestih pa sem opazil tudi tabli, ki sta prepovedovali nošenje orožja. No, kljub vsem tem zloveščim znakom naj Pretoria ne bi bila nevarna.

Pretoria je sodobno mesto – Južnoafriška banka za rezerve

Večina kulturno-zgodovinskih znamenitosti mesta – kot Južne Afrike nasploh – izvira iz kolonialnih časov, kar pomeni bolj ali manj imenitne burske in britanske zgradbe. Prvo evropsko naselbino v Južni Afriki je leta 1652 na Rtu dobre nade (danes Cape Town) ustanovila nizozemska Vzhodnoindijska družba, tako da so bili prvi kolonisti Nizozemci ali Buri (boer po nizozemsko ali afrikansko, kar je južnoafriška različica nizozemščine, pomeni kmet). Leta 1797 so kolonijo zasedli Britanci. Britanska zasedba in predvsem ukinitev suženjstva Burom ni bila pogodu, zato so se nekaj desetletij kasneje množično odselili proti severovzhodu, kjer so ustanovili Svobodno državo Oranje in Južnoafriško republiko Transvaal. V prvi (1880-1881) in drugi (1899-1902) burski vojni pa si je tudi ti dve državi priključila Velika Britanija. Predvsem druga burska vojna je bila precejšnja svinijarija: zaradi britanske številčne premoči so se Buri zatekli k gverilskemu bojevanju, Britanci pa so, da bi jim odtegnili oskrbo, požigali njihove domačije ter ženske in otroke selili v koncentracijska taborišča. Rezultat je bil, da je v taboriščih zaradi slabe prehrane in bolezni umrlo 20.000-28.000 burskih in 20.000 črnskih civilistov (poleg 6.000-7.000 burskih in 22.000 britanskih vojakov). Čeravno je ta vojna dandanes dokaj nepoznana, so imeli v tistih časih Buri v Evropi veliko simpatizerjev in takratni predsednik Paul Kruger je bil dokaj znan tudi zunaj Južne Afrike. O teh zadevah smo se poučili v njegovi hiši, ki je preurejena v muzej.

Nekdanja Nizozemska banka

Melroška hiša, ki jo je zgradil lastnik službe s poštnimi kočijami George Heys

Krugerjeva hiša

Karikatura iz časa druge burske vojne – bik nosi Krugerjev obraz (dotični je bil en grd možak)

Vladna palača

Najspektakularnejša zadeva v Pretoriji je prav gotovo spomenik burskim pionirjem, voortrekkerjem (ta beseda po afrikansko ne pomeni nič drugega kot pionir, se pa pogosto sreča vsepovsod po Južni Afriki). To so bili prej omenjeni Buri, ki so se pred Britanci umaknili v severozahodni del dežele, in ta del zgodovine po vsem videzu med burskim prebivalstvom velja za enega najbolj junaških in romantičnih. Črncev, s katerimi so se pionirji med potovanjem večkrat spopadli, spomenik ne prikazuje v posebej pozitivni luči, zato med črnskim prebivalstvom ni prav priljubljen.

Megalomanski spomenik pionirjem

Notranjščina spomenika

Relief v spomeniku

Čez manj kot štiri ure bom sedel na letalu za v Frankfurt, od koder jo bom mahnil v Johannesburg. V Južni Afriki bom ostal dobre tri tedne in dvomim, da bom tačas kaj zapisal v blog. Načeloma je sicer mogoče zapise dodajati po e-pošti s telefona, vendar tega postopka nisem utegnil naštudirati, pa tudi prepričan nisem, če mi bo telefon tam deloval, ker se utegne zgoditi, da ga ne bom mogel polniti – Južnoafričani namreč uporabljajo neke čudaške vtičnice.

Ob tej priliki naj omenim še, da blog piše tudi moja najdražja Jelka, tako da če vas zanimajo njene makedonske prigode, ga le obiščite.

Letos poleti smo namreč namenjeni tja, pa so se njihovi birokrati odločili, da nam bodo podvig malce otežili. V ta namen obstaja zelo prikladen pripomoček, ki se imenuje vizum in ga uporablja mnogo držav. Vendar je pri večini to le manjša nadloga, v rokah južnoafriških birokratov pa čisto resna nevšečnost. Da ga dobiš, moraš izpolniti štiristranski obrazec, ki mu je treba priložiti sliko, dokazila o kupljenih letalskih vozovnicah in rezerviranih hotelskih sobah, potrdilo o zaposlitvi in potrdilo o stanju na tekočem računu. Predvsem slednje je zgled nesmiselnosti (glede na to, da se stanje spreminja iz dneva v dan), njegova pridobitev pa zgodba zase, ki v mojem primeru vključuje eno sporočilo prek Klika, več e-pisem, en telefonski klic, en faks in en obisk banke (saj mogoče bi zadoščal samo obisk banke, ampak jaz v banko res ne maram hoditi, če ni neizogibno nujno – kar tule ne bi smelo biti, glede na to, da poznamo pošto).