Oni članek, ki sem ga ustvarjal v Kanadi, ni bil sprejet na konferenco AAAI 2006 (ne nepričakovano). Drek. In sploh je drek, da je eden od treh recenzentov v članku odkril težavo, ki je dokaj resna in je ne bo prav enostavno rešiti. Dobro pa je, da sta dva recenzenta zelo podrobno opisala, kaj ju je žulilo, tako da se bo po njunih pripombah dalo članek precej izboljšati. Kajti razume se, da bova z Vadimom poizkusila srečo še na kaki konferenci, in če uspeva najti rešitev za ono resnejšo težavo, so po mojem najine možnosti v drugem poizkusu precej dobre.
Arhiv kategorij: Kanada, Edmonton
Včasih ima človek ušiv dan
Parting with IRCL
I finally got around to writing about my last days in Canada. This post is in English because it’s largely about my Canadian colleagues and I don’t want to talk about them behind their backs, so to speak. Particularly since they may actually find out about it – Vadim has told me that he visits my blog occasionaly, even though he understands little. He discovered it when I posted a link to his web page – apparently University of Alberta is running some software that is checking for links to its web pages. I don’t think I have written anything particularly embarassing about him, but I was still a bit shocked.
On the last day of my stay at the University, Vadim kindly invited his group, IRCL, and a few other people to dinner – to celebrate the end of the AAAI submission frenzy and the successful conclusion of my visit. Before we left for the restaurant, we played some hacky sack. We used to do that from time to time and it’s a pretty cool way to relax after long hours in front of a computer. I even became only moderately bad at it; I don’t expect to ever match Chris‘s or David’s mastery, though.
Hacky-sacking
The restaurant was a rather nice Japanese place and the sushi was not only good, it was also served on neat wooden boats. Unfortunately I forgot to take any pictures before the table was empty, so you’ll have to take my word for it. After dinner I passed the camera around the table and below are the results. If anyone feels his reputation will be ruined forever by some unflattering picture, let me know and I’ll take it down. I admit, I did select the more colorful ones; I should’ve offset this by posting a picture of me doing something ridiculous, but it seems I did nothing ridiculous that evening (I know, I’m boring – should we meet again, I promise to do better).
Vadim and Emilie
Nathan‘s chopstick prestidigitation
Kate vs. noodles
Cosmin and Chris (who carries on the fight vs. noodles)
Shanny (posing for a toothpaste commercial) and Bill
David seems to have just eaten something remarkable
Hot chicks and me
As a parting gift the hacky-sackers have given me a hacky sack with their initials. Thanks again, guys!
Hacky sack I got as a gift
After dinner some of us went to the cinema and then it was finally the time to say goodbye. It was a funny feeling, something I’ve never experienced before, because I’ve never moved and neither has any of my friends. A bit sad, too. Hope to see everyone again some day.
Zakaj je zoprno priti domov po dolgem času?
- Ker moraš razpakirati dva nabito polna kovčka in en nahrbtnik. Še zdaj mi ni jasno, kako mi je poleg raznih odpustkov noter uspelo stlačiti 12 novih knjig in 13 DVDjev. Kam bom to pospravil, je pa pri polnosti mojih knjižnih polic sploh problem zase.
- Ker moraš pregledati slabih 2.000 e-pisem. Saj večino sem jih prebral že v Kanadi, ampak jih tam nisem snel s strežnika, ker sodijo na domači računalnik. Zdaj jih moram pa popredalčkati, označiti tiste, v zvezi s katerimi je treba še kaj postoriti, itd.
- Ker moraš pregledati slabih 70 papirnatih pisem. Ki so povečini dolgočasna jajca, kot so bančni izpiski, računi, poročila vzajemnih skladov, kako krasno povečujejo moje imetje, samohvala Vzajemne, kako odlična zavarovalnica da je in kako je lepo, da sem njihov solastnik …
Doma!
Pa sem nazaj. In zelo fino je spet biti doma. Za kaka daljša razglabljanja sem pa zdajle čisto preutrujen.
Slovo
Edmonton zapuščam šele v torek, ampak če bo šlo vse po načrtu, sem danes zadnjič v laboratoriju, tako da se bom naslednjič oglasil od doma. Čez vikend si namreč nameravam izposoditi avto ter obiskati Jasper in Banff, dva narodna parka, in Calgary – menda se spodobi, da pred odhodom vidim še kaj Alberte izven Edmontona. V ponedeljek pa besno pakiranje: sicer mi ni čisto jasno, kako bom vso kramo, ki sem jo tu nakupil (predvsem knjige in DVDje, pa tudi razne odpustke za družino in prijatelje), spravil v kovčka, ampak nekako bo že moralo iti. Sicer bo pa treba kaj poslati po pošti – najbrž kake stare cunje, ker bi to moralo biti še najbolj varno pred carinsko pošto.
Z obiskom sem kar zadovoljen. Kot prvo sem se marsikaj naučil o enoagentnem preiskovanju, pa tudi o Linuxu, C++ in LeTeXu, kot drugo sem pa odkril precej zanimivih reči. Doma bi za isti učinek porabil dosti več časa, če bi ga sploh lahko dosegel. Spoznal sem tudi nekaj novih ljudi in mislim, da sem pustil kar dober vtis.
Tule sem hotel napisati še marsikaj, vendar gremo s kolegi kmalu na večerjo, pa moram prej rešiti še eno težavo, ki sem jo pravkar odkril. Moji izlivi modrosti bodo očitno morali počakati.
Zaključna predstavitev
Danes sem na tedenskem umetnointeligenčnem seminarju predstavil svoje delo v Kanadi. Občinstvo je pokazalo kar nekaj zanimanja in deležen sem bil več pohval. Zelo zadovoljiv izid. Škoda edino, da je projektor malo skazil umetniški učinek, ker je vse barve prikazal čisto narobe (predvsem odločno pretemne). Pa Vadim bi bil lahko naredil kako fotko, na katerem bi se videlo tudi, kaj predstavljam, ne samo moje milo obličje.
Linux
V Kanadi delam predvsem z Linuxom, tako mi ne more nihče več očitati, da moje nenavdušenje nad njim izvira iz predsodkov. Uporabljam Fedoro Core 3 in namizje Gnome. Kar se tiče distribucije, izbire nimam, namizji sta pa na voljo še dve drugi (bolj špartanski). KDE ni nameščen – če bi bil siten, bi mi ga verjetno namestili, sam pa nisem niti poizkušal (in dvomim, da bi šlo z navadnim uporabniškim dostopom, kakršnega imam edinega na voljo).
Ne bom rekel, da je izkušnja ravno grozna. Ker ves čas počnem le eno, namreč programiram v C++u, sem pač poštudiral, kako se to počne, in zdaj gre čisto v redu. Uporabljam KDevelop, ki je povsem zadovoljivo orodje. Včasih se sicer razsuje, ampak k sreči ne prepogosto, pa dopolnjevanje kode je malo muhasto, ampak to je tudi kje drugje. Verjetno bi bil z njim še bolj zadovoljen, če bi uporabljal vgrajeno prevajanje in razhroščevanje, vendar mi ni uspelo ugotoviti, kako to narediti. Dopolnjujem namreč že napisan program, ki se prevaja z nekim precej zapletenim (in KDevelopu nerazumljivim) makefilom.
Mi je pa Linux vseeno nakopal kar nekaj glavobolov.
- Denimo funkcija srednjega gumba na miši je paste. Ker je miš malo razmajana, se zgodi, da med uporabo kolesca po nesreči pritisnem ta gumb in si v odprto datoteko prilepim naključen kos besedila. Seveda osbtaja programčič za nastavljanje lastnosti miši, ampak funkcij gumbov se z njim ne da nastaviti. Verjetno bi moral popraviti kako nastavitveno datoteko, ampak se mi tudi sanja ne, katero in kako.
- Kako se tiska v programih, kjer lahko izberem ukaz za tiskanje (lpr -P…), sem se pač naučil (pustimo ob strani dejstvo, da bi bilo še bolje, če se mi s tem ne bi bilo treba zafrkavati). Vendar v vseh programih to ni mogoče (vsaj ne na kak enostaven način). V nekaterih od njih tiskanje čudežno vseeno deluje, v drugih pa pač ne. In v nekaterih deluje samo včasih.
- Ob neki priložnosti mi je računalnik v kaki uri poslal ~1.500 e-pisem z nekim kriptičnim obvestilom o napaki. Administratorju ni bilo čisto jasno, kaj se dogaja, ampak k sreči se je uredilo samo od sebe.
- Zelo mi je bila všeč možnost, da si ob izhodu shranim trenutno stanje namizja. Ampak samo dokler nisem ugotovil, da računalnik ponavadi zmrzne, če jo uporabim.
- Nekaj časa mi je računalnik redno zmrzoval, ponavadi med zagonom. Administratorji so po dolgotrajnem raziskovanju dognali, da je kriva kartica s priključki USB in firewire. Pomagati pa niso znali, razen tako, da so kartico pač vzeli ven. Zdaj štekne recimo enkrat na dva tedna, kar je primerljivo z Windows.
Težava Linuxa ni, da se z njim reči ne bi delo narediti. Težava tudi ni, da bi bilo delo z njim težavno, ko se nekega opravila naučiš. Težava je, da se je vsakega opravila dosti teže naučiti kot v Windows. In seveda da je poln nadležnih malenkosti, kot so zgoraj naštete, ki se povečini gotovo dajo rešiti, bi bilo pa dosti bolje, če bi jih sploh ne bilo. Saj če imaš čas in veselje, ni to nič hudega, če želiš računalnik kratko malo uporabljati, je pa naporno. Mogoče ne, če potrebuješ le nekaj programov, vsekakor pa, če želiš početi veliko različnih reči.
Študij na Univerzi v Alberti
Disclaimer: glede na to, da sem tu le obiskovalec, napisano morda ni povsem točno. Vse primerjave s FRI se nanašajo na čas, ko sem tam študiral (vštevši predavanja podiplomskega študija 1997-2004). Bolj podrobem opis študija v ZDA (kjer so razmere podobne kot v Kanadi) in predvsem prijave nanj se najde tule, pa tudi Crni ima včasih kaj povedati na to temo.
Tule v Kanadi imam občutek, da je študij naravnan tako, da bi študente čim več naučil. Kar je seveda zelo naravno, saj točno temu študij služi, vendar na FRI ni čisto tako. Naj pojasnim. V Kanadi imajo študentje poleg seminarskih nalog in kolokvijev, ki niso tako redki tudi pri nas, pogosto razne tedenske obveznosti, predvsem domače naloge, ki zahtevajo uporabo naučenega v praksi (saj ne da tega ne bi bilo tudi pri kakem predmetu tudi na FRI, ampak tam je to izjema, v Kanadi pa pravilo). V laboratoriju večkrat vidim ljudi, ki te reči programirajo pozno v noč. Seveda so tedenske obveznosti nadležne, vendar te primorajo, da delaš sproti in da narediš tudi kaj praktičnega. Iz izkušenj vem, da teorijo, ki se jo naučiš teden pred izpitom, hitro pozabiš, ko moraš kasneje kaj, o čemer si se učil, dejansko uporabiti, pa bentiš. Kajpada je tak način dela bolj naporen tako za študente kot tudi za profesorje in asistente, ampak nekako dvomim, da ga pri nas nimamo zaradi obzirnosti do študentov. Bolj verjetna razlaga se mi zdi, da si mnogi profesorji nič kaj radi ne naložijo več dela, kot je nujno. Študentje pa iz očitnih razlogov ne ugovarjajo, čeprav bi morali. Saj jaz za časa študija tudi ne bi bil vesel, če bi mi naprtili tovrstne dodatne obveznosti, vendar zdaj vidim, da bi bile koristne.
Na podiplomskem študiju so stvari zelo podobne, le da kolegi pravijo, da ga profesorji obravnavajo še bolj resno od dodiplomskega. In študente dejansko pripravljajo na raziskovalno delo: pri nekaterih predmetih seminarske naloge oddajajo v obliki člankov, ki jih potem tudi recenzirajo – kot na kaki konferenci. Primerjava s FRI je porazna: tam so nekateri (obvezni!) predmeti zgolj ponovitev dodiplomskih, izbirnih je pa čisto preveč, tako da zaradi premajhnega števila slušateljev predavanj pri večini itak ni.
Zagnanost profesorjev se kaže tudi drugje. Na tedenskih umetnointeligenčnih seminarjih včasih predstavljajo svoje delo, da bi pridobili študente za sodelovanje pri raziskavah ter da bi pri njih delali magisterije in doktorate. Ko je imel tovrstno predstavitev Vadim, se je stvar začela z zelo privlačno animacijo enot, ki se preganjajo po zemljevidu (ob spremljavi glasbe Johna Williamsa), nato je opisal svoje delo, na koncu pa je povedal, koliko objav lahko študentje pričakujejo, če bo on njihov mentor, in koliko njegovih preteklih študentov je uspelo dobiti neko očitno precej zaželeno štipendjo (večina). Največ, kar sem videl na FRI, je kak neugleden plakat s temami diplomskih nalog.
Gotovo tudi v Kanadi marsikaj ni v redu, ampak vtis, ki sem ga dobil v štirih mesecih, ki sem jih prebil tu, je precej ugoden.
Oddano!
Ob 0:55 oddal zadnjo razlčico članka (sem pa dve že prej – nove k sreči prepišejo stare). Rok je bil ob 1:00. Saj mi ga je uspelo kar dobro izpiliti, je pa vseeno treba reči, da bi bilo vse skupaj dosti bolj lagodno, če ne bi bil Vadimovih popravkov dobil šele danes ob 17:00 (no, zdaj je to že včeraj).
Mislim, da je članek precej dober, kajpak bo pa na konferenco poslanih veliko dobrih člankov, tako da uspeh še zdaleč ni gotov. Držite pesti!