Do tega zaključka sem prišel za vikend, malo je le trajalo, da sem ga zapisal. Družbica petih smo šli taborit na Krk v kamp Zablače pri Baški. Verjetno tako zgodaj na morje še nisem šel in moram priznati, da mi je bilo prav všeč (bo treba še kdaj). Vreme je bilo prijetno toplo, obale pa niso oblegale nepregledne horde turistov, kar je v sezoni na Jadranu dokaj splošen pojav. Voda je bila sicer hladna in iti noter dokaj travmatično, a ko si se malo ogrel, je bilo čisto fino.

Taboril sem do zdaj samo enkrat v življenju, pa še to pred kakimi 15 leti, tako da je bil podvig tudi po tej plati nekaj novega. Vsekakor sem ugotovil, da so od moje prve tovrstne izkušnje šotori napredovali, kajti Jelkinega, v katerem sva spala tokrat, je bilo postaviti bistveno laže kot družinskega, v katerem smo spali takrat. No, najbrž je pomagalo tudi to, da je Jelka vedela, kako se stvari streže. Ravno višek udobja sicer spanje v šotoru ni, ampak za eno noč je čisto sprejemljivo, pa tudi malo dlje bi bržkone zdržal. Takisto ima svoje nevšečnosti bivanje v kampu – recimo to, da če moraš ob petih zjutraj odtočiti, lahko izbiraš med kolovratenjem čez pol kampa do stranišča (in še prej iskanjem ključa za dotično) in tem, da te kdorkoli utegne opazovati, ko to počneš pri bližnjem drevesu. Ampak tudi tovrstne težavice se preživijo.

Baška je prijetno mestece obdano s slikovitimi hribi. Z Jelko sva se povzpela kos poti na enega od njih, od koder je bil lep razgled. Ovekovečil sem ga sicer lahko le bolj klavrno (s telefonom), ker s seboj nisem vzel fotoaparata – čeprav čisto rad fotografiram, je namreč to vendarle breme, ki sem se mu tokrat želel ogniti.

Glede na to, da nisem ravno zgled družabnosti, me je malce skrbelo, kako mi bo ustrezala družba Jelkinih znancev. Izkazalo se je, da ne grizejo (eden je celo precejšnja faca, le njegova zmožnost uživanja alkohola je malce strah zbujajoča). Poleg tega pa nismo neprestano tičali skupaj, tako sva imela z Jelko dovolj časa zase. Skratka, tudi po tej plati se je zadeva dobro iztekla.

Tale teden sem čisto zanemaril svoj blog. Imel sem veliko dela, ampak se zavedam, da je to samo izgovor in da je blog važna stvar. Se posipam s pepelom in obljubljam, da bom v prihodnje bolj priden.

Čez nekaj minut se bomo odpravili za dva dni na morje (no, upam vsaj, da bo res čez nekaj minut, če sem že zgodaj vstal). Jelka je namreč sklenila, da mi bo pokazala, kako je klatenje po svetu videti pri njej. V ta namen naj bi jo mahnili na Cres, kjer imajo neki njeni znanci hišo sredi divjine. Ampak to je padlo v vodo, zato gremo zdaj na Krk taborit. Glede na to, da v šotoru nisem spal najbrž že več kot 15 let, bo brez dvoma vseeno zanimivo.

Dopolnilo:
Ni bilo čez nekaj minut. Bilo je čez uro in četrt. Smo se pa imeli prav fino – bom zvečer jutri pojutrišnjem popojutrišnjem napisal kaj več.

Najin zadnji postanek na klatenju po Italiji je bila Genova. Ker se mi je pri organizaciji potovanja mudilo, sem se zanjo odločil, preden sem raziskal, kaj točno je tam videti. Izkazalo se je, da prav hudo turistično mesto Genova ni, vendar je za dan in pol, kolikor sva prebila tam, zanimivosti čisto dovolj.

Najbolj vznemirljiv del obiska mesta je bilo iskanje prenočišča. Ker nerad karkoli prepustim naključju, sem rezerviral sobo v prenočišču Maura. Naslov sem poznal in zadevo sem imel celo narisano na zemljevidu, zato sem pričakoval, da je ne bo težko najti. Ko sva prispela na mesto, se je pa najprej izkazalo, da so hišne številke razvrščene čisto naključno, in celo ko sva prišla do iskane številke 30, prenočišča tam ni hotelo biti. Šele po drugem telefonskem klicu lastnici mi je ta zaupala, da morava brati napise na zvoncih in kateri priimek morava iskati. Prenočišče je namreč v čisto navadni stanovanjski hiši, ki ni nikjer označena z napisom Maura. In za povrh ima tista ulica (vsaj) dve številki 30.

Naslednji dan sva jo po klavrnem zajtrku (niti kruha nama niso dali – zadovoljiti sva se morala s prepečencem; je pa res, da so se potrudili in mi pripravili kakav, ki ga v običajni ponudbi ni) mahnila po mestu. Ker o Genovi nisva bila prav dobro podučena, sva si omislila vodnik, ki se je izkazal za zelo posrečenega: precej podrobno je opisoval natanko eno pot skozi staro mesto, kar je kot naročeno za turiste z bolj malo časa. Ugotovila sva, da so bili genovežani nadvse srboriti ljudje, ki se med seboj tako zelo niso marali, da so v nekem obdobju morali celo uvoziti guvernerja, da jim je vladal (in proti kateremu so se potem seveda uprli). Je pa res, da dolgčas v srednjeveški Genovi ni bilo in Jelki je bilo prav žal, da ne živimo več v tako slikovitih časih.

Rdeča palača (palač se v Genovi kar tare)

Stolnica sv. Lovrenca v za Genovo značilnem progastem slogu

Zgradba neznanega namena v pristanišču

Zadnji dan sva si šla ogledat še akvarij, ki je menda zelo dober, vendar sva zaradi oderuške vstopnine raje krenila v pomorski muzej. Slednji je kar všečen, ravno odličen pa ne. Mogoče mu do odličnosti manjkajo samo podrobnejši napisi v angleščini (napisi v angleščini sicer so, vendar iz njih izveš le osnovne stvari). Malo me je jezilo tudi, da se je v muzeju ravno odvijalo nekakšno zborovanje, zaradi katerega je bil prostor z galejo v naravni velikosti zaprt. Po kosilu pa sva krenila domov – kljub nekaterim težavicam prav zadovoljna.

Cinque Terre (pet zemelj) so peterica na vse kriplje slikovitih vasic na severozahodni italijanski obali. Tvorijo jih stare pisano pobarvana hiše, med katerimi se vijejo ozke strme uličice. Razen na nekaj mestih se iz morja pnejo skalne pečine, nad vasmi pa se dvigajo pobočja, ki so ponekod poraščena z makijo, drugod pa oblikovana v terase z vrtovi in vinogradi.

Vernazza

Hribi nad Vernazzo

Uličica v Vernazzi

Manarola, še ena od vasi

Če grem jaz v kak tuj kraj, čutim potrebo, da sistematično pregledam prav vse, kar je tam za videti. A ker je Jelka pristašica bolj zložnega turizma, nosu vendarle nisva vtaknila čisto v vsak kotiček. Vseeno sva si Cinque Terre kar zadovoljivo ogledala (zares izpustila sva le eno od vasi, Monterosso), pa tudi sam moram priznati, da zadeve, kot je lagodno posedanje na soncu visoko nad vasjo ob dobri mortadeli, siru, olivah in posušenih paradižnikih, niso brez svojega čara. Še najbolj nevšečen del obiska je bil, da so bile vasice zaradi praznikov nabito polne turistov.

V Italiji je res bilo fino, v nemajhni meri po zaslugi v prejšnjem zapisu omenjene deklice (Jelke po imenu, o kateri se nadejam, da bo na teh straneh tekla beseda še velikokrat). Spričo pomanjkanja časa bom o potepanju poročal v več kosih.

Najprej naju je pot vodila do Pise, ki sem si jo sam sicer že imel priliko ogledati, ker se je tam predlanskim odvijala konferenca ECML/PKDD, Jelka pa še ne. Edina zanimivost do tja je bilo drevo sredi avtoceste, ki se mi je že v preteklosti zdelo precej kul, tokrat sva ga pa tudi uspela ujeti v objektiv.

Drevo sredi avtoceste

Ker nobenemu od naju ni preveč ljubo zgodnje vstajanje in ker sva imela pred sabo še kar nekaj poti, sva si v Pisi privoščila le kratek ogled stolnice z okolico. Ta okolica vključuje tudi slavni stolp, na katerega se pa ne bi bila mogla povzpeti, tudi če bi bila hotela, ker je število obiskovalcev omejeno, kraj pa je bil preplavljen s turisti. Klasična fotka Jelke, ki skuša prevrniti stolp (še bolj klasično bi bilo, če bi ga podpirala, ampak tolikšnji klasičnosti bi se lahko reklo neizvirnost, česa takega si pa Jelka ne dovoli) žal ni uspela.

Stolnica v Pisi

Do Pise sva se vozila po avtocestah, tako da je bila navigacija dokaj lahka, potem so se pa stvari zapletle. Bliže kot sva bila Cinque Terram, bolj sva bila izgubljena, pa še temnilo se je. Za piko na i so ceste v tistih krajih zelo ozke, strme in vijugaste. Pred odhodom sem na spletu bral, da je tja bolje iti z vlakom, vendar teh priporočil nisem vzel preveč resno, ker niso bila podkrepljena z razlago, zakaj je tako. Naj torej razlolžim. Vsaj za Vernazzo, kjer sva bivala midva, velja, da se z vlakom pride bolj v središče vasi, kot z avtom, ker je samo središče zaprto za promet, bližnja okolica pa popolnoma zaparkirana (da ne omenjam, da so parkirni prostori blizu vasi rezervirani za domačine – za kar se sicer nisva menila, dopuščam pa, da bi bilo to lahko privedlo do kakih nevšečnosti). Poleg tega je vožnja po cestah, kjer je pogosto na eni strani prepad, na drugi skalna stena, srečevanje pa nemogoče, precej zoprna. Če bi šel v Cinque Terre še enkrat, bi avto pustil v La Spezii ali Levantu in pot nadaljeval z vlakom. Videti je, da vlaki vozijo pogosto in ob vseh časih dneva (tudi ponoči je bilo slišati njihov ropot).

No, vendarle nama je uspelo doseči Vernazzo in tudi sobo sva našla, čeprav je to zahtevalo telefonski klic lastnici (soba je bila namreč skrita v stranski uličici in označena le s kosom papirja z mojim imenom na vratih). Namestitev je bila dokaj preprosta, vendar nama je čisto dobro služila, cena je bila zmernih 55 EUR na noč in lahko sva bila vesela, da sva jo sploh dobila, ker sem pred odhodom moral poslati e-pisma na kakih 30 naslovov, da sem našel kaj, kar ni bilo zasedeno. Malo slabše se je končalo iskanje večerje, ker od (zelo številnih) restavracij v vasi prav nobena ne streže hrane po 23:00, ampak tudi ob sendvičih sva preživela.

Glede na to, da letos še nisem dosti potoval, grem jutri v Italijo, natančneje v Cinque Terre in Genovo. Da bo fino, ne dvomim, ker bo z mano ena meni nadvse ljuba deklica.

Pa sem spet nazaj – in tokrat bom menda nekaj časa tudi ostal.

Letošnje smučanje po zaslugi bednega vremena ni bilo najbolj posrečeno. Brezhibna sta bila le dva dneva. Dva dni je bila vidljivost obupna, snežilo je in proge niso bile steptane, še en dan se prav tako ni nič videlo, vendar so bila vsaj smučišča urejena, en dan je bilo pa sicer sončno, vendar proge spet niso bile steptane. Sploh fino je bilo, da je bil posebej zanič prvi dan, ko smučišča še nismo poznali, videli ga pa tudi nismo.

Nekaterih klavrne razmere na smučišču očitno ne ovirajo preveč, jaz pa v takih okoliščinah sploh ne znam smučati (čaprav sem sicer kar soliden smučar). Saj do dna hriba se pripeljem, vendar smučke uspem pripraviti k pokorščini le z grobo silo, kar je naporno in rezultat ni prav nič eleganten. Pa napor me niti ne moti tako hudo – konec koncev sem na smučišču med drugim prav zato, da se se razgibam; ampak če smučam kot krava, mi to ni v posebno veselje.

Smučišče samo je v Zermattu povsem spodobno, vendar nič boljše od marsikaterega manj znanega italijanskega ali avstrijskega. Je pa v enem pogledu izstopajoče: po razgledu. Skoraj od povsod se vidi Matterhorn in celo jaz, ki nisem poseben navdušenec nad hribi, moram priznati, da spektakularen.

Matterhorn, pred njim pa oči in jaz

Posebnost Zarmatta je, da tam iz ekoloških razlogov niso dovoljeni bencinski avti. No, vsaj turistom ne – nekateri se očitno smejo voziti z njimi. Tako moraš nekaj kilometrov pred mestom parkirati (seveda ne zastonj), nato pa prtljago naložiš na voziček in se vkrcaš na vlak (ki spet ni zastonj). Po prihodu v Zermatt te pobere električni hotelski kombi (ta je zastonj) in te odpelje v hotel. Na smučišče se pa voziš z električnim avtobusom. Vse skupaj je malce manj lagodno, kot če bi imel avto, ampak kar deluje.

Pa opazil sem, da je v Zermattu nenavadno veliko Japoncev, vsaj za evropsko smučišče (kjer po mojih izkušnjah tipično ni nobenega). Tudi veliko japonskih napisov je po mestu.

Jutri zjutraj jo za en teden mahnem v Zermatt. Juhej! (In da, priznam, cepec sem, ker po polnoči pisarim v blog, pokonci moram biti pa ob 6:15. Ampak vse za svoje zveste bralce.)