Arhiv kategorij: Službena pota

Bostonska mineštra

Ne, to ni kaka tukajšnja kulinarična posebnost – tako sem naslovil tale zapis zato, ker bo govoril o več precej različnih rečeh.

Na Lufthansinem letalu na poti v Boston so me prijetno presenetili: dali so nam kovinski pribor. Je to znak popuščanja protiterorstične paranoje ali samo čuden slučaj? No, ob prihodu v ZDA kakega podobnega presenečenja ni bilo: vzeli so nam prstne odtise in nas poslikali. Sem pa na tabli, ki je pojasnjevala postopek jemanja prstnih odtisov, izvedel, da je cilj Homeland Security tudi “keeping America’s doors open”. Očitno imajo smisel za ironijo.

Boston ima na srečo podzemno železnico. Na srečo zato, ker je po mojih izkušnjah to edina oblika javnega prevoza, katere ureditev lahko tujec hitro zapopade. Bostonska je dobro označena in celo z letališče do njene prve postaje vozi brezplačen avtobus. Kul. Poleg podzemne železnice premore mesto tudi zanimivost: podzemni avtobus. Ne vem, ali je pod zemljo vsa proga, ampak odsek, kjer sem se peljal, vsekakor je.

Delavnica, na katero je bil sprejet moj prispevek, se je zgodila že včeraj. Moram reči, da sem bil z referati precej zadovoljen, plakatov pa ne morem oceniti, ker sem plakat predstavljal tudi sam, tako da sem moral stati ob njem in odgovarjati na vprašanja. Teh je bilo kar precej, kar me je veselilo. Prazaprav me je na koncu že kar pošteno bolelo grlo, kar me je veselilo malo manj, ampak sem preživel.

Na delavnici je bilo kar nekaj mojih znancev iz Edmontona (še več jih je pa na konferenci sicer), ki jih je bilo lepo spet videti. Nista mi pa najbolj dišala skupno kosilo in večerja z udeleženci delavnice, ker mi do druženja s pretežnmi neznanci ni prav dosti. Družabna plat je nekaj, kar mi pri nasploh konferencah ne ugaja, vendar v znanosti ni nepomembna, zato pač ugriznem v kislo jabolko.

Kot da dan ne bi bil že dovolj naporen (sploh glede na to, me je mučila – in me še muči – časovna razlika), smo zvečer imeli sestanek z Vadimom in Islandcema, s katerima naj bi spisali članek. Islandca sta poročala o svojih rezultatih, ki zaenkrat niso ravno navdušujoči, vendar je dovolj prostora za izboljšave. Jaz sem pa poročal o svojih, ki so se vsem zdeli precej dobri, le na nekoliko pomanjkljiv način so pridobljeni – upajmo, da bodo pridobljeni na pravilen način enako dobri. Zmenili smo se, kako naprej, in prav mika me lotiti se dela. Hudič je le, da ob pisanju doktorata, ki je v načrtu za preostanek letošnjega leta, za tele raziskave ne bo dosti časa – sploh ker moj šef za zadevo bržkone ne bo imel posebnega posluha.

Jaz, Yngvi, Vadim in Sverrir
Od leve proti desni: jaz, Yngvi, Vadim in Sverrir po sestankovanju

Na konferenco čez lužo

Jutri grem v Boston na konferenco AAAI 2006. Tja sva z Vadimom poslal članek, ki je bil klavrno zavrnjen. Ker pa se ne dava kar tako, sva ga poslala še na delavnico Learning for search, ki se dogaja hkrati s konferenco, in kot plakat, kar je bilo oboje sprejeto. Slava nama!

Danes sem imel trden namen povedati še kaj grdega o Zelinki in sinovih, ampak moram jutri zgodaj na pot, tako da bom nehal. Vendar moji neusmiljeni tipkovnici ne uidejo!

Turizem v Helsinkih, drugič

S sestankom smo brez večjih pretresov zaključili, predvčerajšnjim sem si pa privoščil še malo turizma. S padavinami mi je bilo tokrat prizanešeno, vseeno pa prav krasen dan ni bil. Mahnil sem jo do pristanišča, za katero mi ni bilo čisto jasno, kako obratuje, glede na to, da je morje prekrito z ledom. Očitno ga ledolomilci vsake toliko časa razlomijo, ladje pa si potem utirajo pot med plavajočimi kosi. Menda je pozimi tudi precej običajno, da se po ledu hodi in celo vozi z avti.

Blizu pristanišča stojita dve cerkvi, ki spadate med glavne mestne znamenitosti: stolnica Uspenskega in luteranska stolnica. Obe sta precej ruskega videza, kar spričo tega, da je bila Finska lep čas pod Rusijo, ni nepričakovano. Ruski vpliv v Helsinkih je opazil tudi Hollywood, ki je v času hladne vojne tam posnel več v Sovjetski zvezi dogajajočih se filmov.

Nedaleč od obale leži nekaj otokov, ki so načeloma vredni obiska – na enem je utrdba Suomenlinna, na drugem pa živalski vrt (ki naj bi bil kar imeniten), vendar zanje žal nisem imel časa. Mogoče kdaj drugič – navsezadnje bi tale naš projekt utegnil imeti še kak sestanek na Finskem.

Pristanišče
Pristanišče

Stolnica Uspenskega
Stolnica Uspenskega

Luteranska stolnica
Luteranska stolnica

V Helsinkih se dobro je

Včeraj smo šli na večerjo v eno še kar fancy restavracijo, v kateri smo si privoščili precej fancy večerjo: kaviar, severnega jelena, divjega petelina … Dodatna ugodnost je bila, da je zadeva šla na račun gostiteljev, kar se na projektnih sestankih navadno ne dogaja. Zanimivo je bilo, da se restavracija ni nič upirala, ko jim je bilo rečeno, naj račun pošljejo na ta in ta naslov, čeprav naših gostiteljev niso poznali in je vsa družba pojedla za ~1,000 EUR. Face tile Finci – po mojem bi kaj takega naredili malokje.

Turizem v Helsinkih

Predvčerajšnjim sem imel nekaj časa za ogled mesta, ki sem ga seveda izkoristil, čeprav vreme ni bilo najbolj prijetno: malo je snežilo, malo deževalo in ulice so bile plundraste. Helsinki so lepo urejeni, vendar je arhitektura nekoliko stroga, kar je skupaj s klavrnim vremenom pustilo malce žalosten vtis. Upam, da bo bolje v soboto, za katero sem si pustil predel mesta z največjo koncentracijo znamenitosti.

 Skalna cerkev
Skalna cerkev

Sibeliusov spomenik
Sibeliusov spomenik (Hm, bi moral zapisati Sibelijev? Če se ne motim, se grške in latinske besede na -es in -us sklanjajo na ta način.)

Race v napol zamrznjenem ribniku
Race v napol zamrznjenem ribniku

Naslednje javljanje bo iz Helsinkov

Jutri zjutraj (vstajanje ob 5:30 – fuj) krenem na Finsko. Tam bom sestankoval o projektu Alvis, ki naj bi naredil en nadvse imeniten internetski iskalnik (malo sicer sumim, da bo njegova imenitnost manjša, kot smo napovedovali ob začetku projekta, ampak se bom pustil presenetiti). Jamral sem, da me bodo projektni partnerji tepli, ker v našem odseku na projektu nismo prav pridno delali, zdaj je pa videti, da bom mogoče celo lahko pokazal neke rezultate. Kolega je danes pognal poizkus, ki naj bi jih v kakih 20 urah pridelal, tako da upam, da me bo, ko se naslednjič omrežim, čakalo kako spodbudno e-pismo.

Na Finsko

Kaže, da bom šel čez slaba dva tedna službeno v Helsinke. Pred časom sem se srečno izognil Danski, tokrat mi pa po vsem videzu ni rešitve. No, vsaj iz Kanade mi ne bo treba hoditi, pa v nasprotju s Koebenhavnom v Helsinkih še nisem bil (saj za turizem itak ne bo kaj prida časa, ampak kaj novega bom pa menda vendarle videl). Hudič je le, da bo tam treba projektnim partnerjem povedati, kaj smo naredili na projektu, tega pa ni prav veliko.

Sestanek … na Danskem!

Ko sem jo mahnil v Kanado, sem upal, da se bom imel tu mir za delo, da se bom lahko osredotočil na raziskave, zaradi katerih sem prišel. Vendar vedno bolj opažam, da je bilo to od mene nadvse naivno. E-pošta je taka grda iznajdba, po kateri je človeka vse preveč lahko zalagati za raznoterim delom. To, kar se je zgodilo danes, je pa višek: iz Kanade naj bi šel na projektni sestanek na Dansko! Kot da sem čisto edinstveno kvalificiran za ta sestanek in kot da nimam že sicer trikrat preveč dela. Da ne omenjam, da je to izjemno smotrna izraba evropskega denarja: Expedia pravi, da letalska karta iz Edmontona stane nekaj čez pol milijona SIT, iz Ljubljane pa slabih 90.000 SIT. Saj bržkone se bom uspel te nadloge otepsti, ampak bilo bi precej bolje, če mi sploh ne bi bilo treba beliti si glave z njo.