Na izpisku prometa na osebnem računu imam postavko “AIREST-BAR POLE”. Človek bi lahko pomisli na kaj takegale, ampak 1,8 EUR je za to nekam poceni.

Hm, sodeč po datumu gre najbrž za pijačo na letališču Brnik, od kod je tisti pole, mi pa ni jasno.

Konec leta sem se namenil narediti pregled v slogu Piškota in BeeBee, pa – kot se vse prerado zgodi – ni prišel na vrsto. Ampak menda ne bo nič narobe, če to storim 8. januarja.

Januar: V Kanadi sem. Tam se dogaja marsikaj, najimenitnejši dogodek meseca (ki sicer s Kanado nima nič opraviti) pa je, da je moj članek sprejet v revijo Artificial Intelligence.

Februar: Oddam članek, v katerm opišem raziskave, ki sem jih uganjal v Kanadi. Teden dni zatem se vrnem v domovino.

Marec: Najpomembnejši dogodek meseca je prav gotovo, da spoznam Jelko, ampak o tem nisem pisal (konec koncev takrat še nisem vedel, kaj se bo razvilo iz njega). Omembe vredno je tudi smučanje v Zermattu.

April: Kaj prav monumentalnega se ne zgodi. Službeno me pošljejo v Helsinke.

Maj: Za prvomajske praznike jo z Jelko mahneva na izlet v Cinque Terre in Genovo. Fino je. Pa na morje gremo. Kar je tudi fino. Manj fino pa je, da sem preostanek meseca precej bolan.

Junij: Junija se kaj pretresljivega ne zgodi. Na blogu malo nergam, mentor me povabi na 60. rojstni dan (kar me zmerno navduši), z Jelko si ogledava Venerino pot …

Julij: Jelka gre prostovoljit v Makedonijo. Ueeee! Jaz grem pa v Boston na konferenco, kjer spet vidim znance iz Kanade.

Avgust: S starši jo mahnemo v Južno Afriko. Ni slabo. Poročanje o tem pa precej traja in se konča šele decembra. Po vrnitvi sem deležen rojstnodnevnega presenečenja.

September: Obiščem Jelko v Makedoniji. Pa še ona pride domov.

Oktober: Ta mesec je precej v znamenju službe. Najprej imamo gosta iz ZDA, potem se zgodi pa še konferenca Informacijska družba. Od besnega organiziranja slednje skoraj bridki konec storim.

November: Magica nisem še nič omenil, pa ga dajmo ta mesec. Zgodi se legacy championship (v Kranju in Gradcu), na katerem se žal ne odrežem prav sijajno.

December: Tudi o kulturi nisem še nobene rekel – decembra sem malo kulturen. Pa k Jelki grem spet!

Očitno je bilo leto predvsem v znamenju potovanj in Jelke. Nad nobenim se ne morem pritožiti, čeprav sem s potovanji morda kar malo pretiraval. Bom letos bolj zmeren (pri potovanjih namreč – pri Jelki pač ne).

Pred več kot tričetrt leta so na servisu založili servisno knjižico mojega jeklenega kljuseta. Kajpada sem jo že odpisal in se sprijaznil s težavami, ki jih bom imel s sumničavimi kupci, ko bom avto prodajal. Zdajle so me pa s servisa poklicali in mi povedali, da so knjižico našli. Dali so jo namreč neki drugi stranki, ki jo je danes prinesla nazaj. Juhej!

Sicer je plastična (ker je to bolj praktično in morebiti celo bolj ekološko, če seveda njena izdelava in nekoč njena usmetitev ne bosta naredili več škode, kot bi jo posek n jelk, pri čemer je n življenjska doba naše jelke v letih) in nekoliko kičasta (takšna je že narava novoletne jelke, malo pa pripomore tudi mami, ki se ne da prepričati, da bi nekatere obeske veljajo vreči stran), ampak je naša in jo imamo radi.

V zadnjem tednu sem na poti iz službe na ta pojav nalatel trikrat. Prevažanje v službo in iz nje že tako ni ravno moj najljubši del dneva, ko prevažanje zamenja stanje, se pa sploh kar topim od zadovoljstva. Se ne morete zaletavati ob kaki drugi uri?

Danes je eno leto od mojega prvega zapisa v blog. Vsega skupaj sem jih v tem času naklepal 207. Največ sem imel povedati o svojem klatenju po svetu (ki ga je bilo v zadnjem letu res veliko), poleg tega sem pa pogosto pisal o magicu in računalništvu. Pa nergal sem kar precej.

Za v prihodnje obljubim, da se bom potrudil še naprej pridno pisati in da si bom prizadeval manj nergati. Pa kako recenzijo knjige ali filma več bom poizkusil spisati. To mi namreč nekako ne gre od tipkovnice, čeprav bi tudi zase rad zabeležil, kadar preberem ali vidim kaj, kar naredi name vtis.

Včeraj je moja zlata ribica skočila iz posode. K sreči je bil oči doma in je opazil, da je izginila. Sicer jo je komaj našel, ker se je očitno toliko časa premetavala, da se je znašla za omaro, a mu jo je vendarle uspelo vrniti v vodo, preden je bilo prepozno. Upam, da ni utrpela kakih trajnih posledic – edino, kar sem do zdaj opazil, je, da je malo bolj plaha. V izogib ponovitvi tovrstne pustolovščine ima poslej posodo pokrito z gazo.

Včeraj sem parkiral v zanimivi družbi (ja, raca je na pokrov motorja pritrjena):

Ko sem bil mlajši, sem zbiral vse (kar imam še, je označeno z zvezdico):

• sličice Životinjsko carstvo (Nabral sem jih en album in od Kraša dobil paket sladkarij. Nato sem se lotil drugega, v katerem mi manjkajo številke 49, 175 in 177, pa jih bržkone ne bom nikoli zbral, ker sem, kar se tiče čokolade, postal izbirčen in se mi Životinjsko carstvo zdijo premalo kakavaste.) *,
• razglednice,
• značke,
• papirnate prtičke,
• žličke za sladoled (Starši so se vedno jezili name, ko sem jih pobiral po tleh.),
• podstavke za pivo (Večino te zbirke sem od nekoga podedoval, sam pa sem ji dodal bolj malo – kot otrok nisem imel ravno velikokrat priložnosti, pa tudi v naših krajih niso bili pogosti.),
• tovornjačke Pez (v tistih časih so bili tovornjaki skoraj edina oblika figuric),
• vžigalične škatlice *,
• trave (Ko sem se tega naveličal, sem jih daroval učiteljici biologije – bila je presenečena in zadovoljna.),
• krila metuljev in vešč (Ne, nisem bil tak okrutnež, da bi jih trgal živim. Večino sem jih našel na naši podstrehi, kjer jih je bilo ogromno – mogoče so ostajala za žrtvami pajkov.)
• lesne gobe (To utegne biti moj najbolj čudni predmet zbiranja, čeprav sta prejšnja dva blizu.),
• morske in rečne školjke, polžje hišice, oklepe in klešče rakov ipd. (Na to zbirko sem dokaj ponosen.) *,
• hišice kopenskih polžev *,
• zanimive kamne *,
• fosile *,
• razne druge zanimivost iz narave * (Večine teh reči sicer nimam več, nekaj jih je pa še ostalo.),
• kovance (To je zbirala cela družina, potem smo pa počasi izgubili veselje, ker potem, ko jih imaš veliko, novi niso več tako zanimivi, njihovo pridobivanje pa terja ogromno duhamornega pregledovanja albumov in katalogov, pa še popisovanje zbirke je zahtevno opravilo. Oči se z njimi po malem še ukvarja, jaz pa dvomim, da se še kdaj bom.) *,
• karte magic (To je dosti bolj nedavna zadeva. Sicer jih kopičim predvsem zaradi igranja, ampak tudi nekaj zbirateljstva je posredi.) *,
• filmske DVDje – predvsem (znanstveno)fantastičnimi filmi in animeji (Tudi ti so nedavni in tudi tu ne gre le za zbirateljstvo, ampak jih rad gledam, čeprav zadnje čase za to bolj redko najdem čas.) *.

Spomnim se, da sem v času največjega zbirateljskega navdušenja (verjetno pred kakimi petnajstimi leti) naštel 20 različnih zbirk, kar pomeni, da sem tri pozabil (magica takrat še nisem poznal, DVDji pa niti obstajali niso). Lahko bi se reklo, da sem zbiral zbiranja. Dandanes sem pri tem početju dokaj zmeren, kajti tudi z rečmi, ki imajo zvezdico, se povečini ne ukvarjam več prav intenzivno (še najbolj z magicom, a kot rečeno ne predvsem zaradi zbiranja samega). Nekaj zbirateljske težnje sem pa le ohranil in na nek način je tudi pisanje bloga izraz te težnje – je zbiranje spominov, vtisov.

Za konec pa še o vžigaličnih škatlicah. Še vedno jih imam dve polni škatli za čevlje, ki le zasedata prostor v mojih prenapolnjenih omarah. Zavreči se mi jih zdi škoda, tako da če jih kdo zbira / pozna koga, ki jih zbira, naj se javi, pa mu jih dam.

Ko sem danes zjutraj stopil na balkon, sem v vogalu vrta opazil nekaj nenavadnega: prozorno posodo ali škatlo, nad njo nekakšno mrežo, zraven pa list papirja ali kartona. Mami je ravno takrat stopila na dvorišče, tako da sem jo vprašal, kaj to čudo je. Prvi trenutek ji ni bilo nič jasno, nato pa sva ugotovila, da je tole:

Tisti kos papirja je bil pismo, s pomočjo katerega sem ugotovil, da je riba Jelkino darilo za rojstni dan (ki sem ga praznoval med počitnicami). Hvala! Očitno jo je danes ponoči nekdo prinesel k nam. Nočne pretrese je po vsem videzu srečno prestala. Privoščil sem ji tudi malo zajtrka. Prav živahna sicer ni, a morda je njeno vedenje povsem normalno – pojma namreč nimam, kaj je pričakovati od zlate ribice.

Čim prej moram ugotoviti, koliko jo je treba hraniti, kako pogosto in na kakšen način naj ji menjam vodo ter če je z njo treba početi še kaj drugega. Pa ime ji bo treba najti – glede na to, da prihaja od Jelke, se nagibam k temu, da bi jo poimenoval Češarek.