Ta vikend se je v Komendi odvijal finale rekreativne odbojkarske lige. In ker je dogodek organiziral moj prijatelj Boštjan, sem bil deležen vloge uradnega fotografa. Moram reči, da je fotografiranje odbojke precej zafrknjena zadeva, kajti dogajanje je kajpada živahno, svetloba v dvorani pa slaba. In čeprav Olympus C-8080 (ki sem si ga sposodil pri starših) ni napačen fotoaparat, je tovrstnim nalogam komaj kos. Prvi problem je šum, ki ga je pri občutljivosti IS0 400 precej – ko sem slike softversko razšumil in z osmih megapikslov pomanjšal na velikost primerno za na splet, so postale kar sprejemljive, a še vedno ne navdušujoče. Poleg tega pa so se časi kljub uporabi največje občutljivosti in dokaj hitremu objektivu (f 2,4 – f 3,5) še vedno gibali okrog 1/80 s (zjutraj je bilo malo bolje), kar za slikanje gibanja ni zadovoljivo. Ko bi lahko slikal z bliskavico, bi šlo, vendar je vgrajena slabotna, dodatna (Olympus FL-50) pa nemarno podaljša čas med pritiskom na sprožilec in fotografiranjem, tako da je za odbojko neuporabna. Očitno bi potreboval denimo kakega od Canonovih zrcalnoreflesnežev, ki menda brez težav zmorejo ISO 1600. Izbor fotk se najde tule (nekaj jih bom pa še gordal, ko bom našel čas za obdelavo).

Avto Adut : Burin Yachting Club

Konkurenca : Biotera

Anželj transport : ŠD Preserje

Okej : Fresh

Navdušeni navijači ŠD Preserje

Delanje hrupa

RSS je format, v katerem nekatere spletne strani objavljajo povzetek svoje vsebine – predvsem take, ki se pogosto spreminjajo (blogi, strani z novicami …). Kratica navadno pomeni really simple syndication, obstajajo pa tudi druge interpretacije (kakor obstaja tudi več različic standarda). Ta format ni nič drugega kot dokaj enostavna datoteka XML, ki se ji navadno reče dovod RSS (RSS feed). Z ustreznim programom se na tovrstne dovode lahko naročiš, program pa te potem obvešča o spremembah na straneh, tako da jih ni treba periodično pregledovati. Zalo priročno.

RSS je v rabi že kar nekaj časa, vendar sem ga sam začel uporabljati šele pred dobrim mesecem. To mi kot računalničarju, ki bi moral biti na tekočem z internetskimi tehnologijami, ni ravno v ponos. V svojo obrambo lahko rečem, da ga, preden sem začel prebirati bloge, nisem prav nujno potreboval.

Za prebiranje dovodov uporabljam program RSS Bandit, ki ga odlikuje elegentan uporabniški vmesnik, pa tudi zmogljivostno mu ne morem kaj dosti očitati (čeprav seveda dopuščam, da je to zgolj zaradi mojega slabega poznavanja konkurence). Všeč mi je, da zna seznam dovodov, na katere sem naročen, hraniti na strežniku FTP, kar omogoča usklajevanje med domačim in službenim računalnikom. Škoda je le, da to usklajevanje ni samodejno (dovolj bi bilo ob zagonu in izhodu), tako da moram pred odhodom od doma seznam gordati na strežnik, ob prihodu v službo pa ga od tam dolvzeti, nato pa postopek ponoviti ob vrnitvi domov. Saj to zahteva le par klikov, ampak sitno je, ker včasih pozabim.

Pri nekaterih blogih dovod vsebuje cele objave, tako da jih sploh ni treba odpirati posebej, pri drugih pa žal samo začetek. Od blogov, ki jih prebiram, le Bite My Bytes v dovodu prikaže tudi komentarje, kar mi je všeč in upam, da bo prešlo v širšo rabo.

Denimo, da pod Linuxom potrebuješ GLUT, nekakšno knjižnico za delo z OpenGLom (jaz ga potrebujem zato, ker ga uporablja en program, s katerim preučujem preiskovalne algoritme). In denimo, da tvoja distribucija Linuxa GLUTa ne vsebuje (Fedora Core 4, ki jo uporabljam, namesto GLUTa vsebuje Freeglut, ki naj bi bil ravno tako dober, hudič je le, da ne poznam ustreznega zaklinjanja, s katerim bi oni program prepričal, da bi delal tudi s Freeglutom). Kaj storiš? I, oddeskaš na GLUTovo spletno stran, si zadevo dolvzameš in jo – sledeč navodilom – namestiš. Preprosto! Žal pa se pri sledenju navodilom stvari zapletejo, vsaj če se bolj slabo spoznaš na Linux, kajti navodila so nadvse ušiva in vsemu trudu navkljub mi z njihovo pomočjo GLUTa ni uspelo pripraviti do delovanja. K sreči pa obstaja preprosta (a ne najbolj očitna) rešitev: namestiš si knjižnico Mesa 3D, ki GLUT vsebuje, ima pa za razliko od njega povsem uporabna navodila za namestitev.

Dopolnilo:
Ponovno sem nameščal Mesa3D (različico 6.5), ki pa tokrat onega programa ni pripravila do delovanja. Izkazalo se je, da je bil razlog ta, da se datoteke, ki jih program potrebuje, niso namestile v imenika /usr/include in /usr/lib, ampak v /usr/local/include in /usr/local/lib. Saj to se pri namestitivi da spremeniti, ampak najprej moraš vedeti, kam naj bi se namestile. K sreči na spletni strani Mesa3D dajo namig, namreč pišejo, da privzeto se namestijo v imenika, v katera bi se morale (čeprav se v resnici ne).

Ko sem se vrnil iz Kanade, sem hotel popraviti zemljepisno širino in dolžino, ki moj blog prikažeta na zemljevidu si.blogs. Žal Google Maps nima prav podrobnih satelitskih posnetkov Slovenije izven Ljubljane, tako da nisem mogel vpisati točnih koordinat. Sicer sem vedel, da obstaja neka slovenska spletna stran s podrobnimi zemljevidi in satelitskimi posnetki naše države, vendar se nisem mogel spomniti, katera to je. No, zdaj vem: Naravovarstveni atlas Slovenije. Odlična zadeva. Lokacija mojega bloga je tako spet prava (no, bo prava, ko bo si.blogs osvežil podatke).

In ne, nisem firefoxovski fanatik ali kak soroden zelot – celo večinoma uporabljam Internet Explorer, ker pač mojim potrebam čisto dobro služi. Ampak tokrat me je pa prav grdo zafrknil. V zapletem dokumentu HTML imam tabele z atributom CSS visibility: hidden, znotraj tabel pa elemente z visibility: visible. Notranje vrednosti bi morale imeti prednost pred zunanjimi, pa žal ni tako. Zaradi te kozlarije bom moral predelati sloge v celem dokumentu. Fuj in fej.

Danes sem spet postal mobilen. Kmalu po tistem, ko sem jo mahnil v Kanado, je namreč mojemu avtu potekla registracija, tako da je po vrnitvi moral prestati tehnični pregled in s tem povezane nevšečnosti, pa še za redni servis je bil čas. Saj po svoje se je to kar dobro izšlo, ker mi tako za štiri mesece ni bilo treba plačati zavarovanja, vendar se na taj točki dobre novice končajo.

Vse skupaj me je namreč stalo dokaj nezaslišanih ~290.000 SIT (in to za enega navadnega starega megana). Pa ko bi mi vsaj ne bilo treba dolgo trpeti! Ampak ne: urejanje papirjev je trajalo debelo uro, kajti ženščina, ki se je ukvarjala z zavarovanjem, ni znala urediti kaska pri Zavarovalnici Maribor. Trikrat je zavarovalnico klicala za napotke, pa še ji ga je uspelo narediti narobe, tako da je morala vajo ponoviti. In za povrh ji je med postopkom še crknil tiskalnik. Saj je bila čisto prijazna, celo kakava sem bil deležen, ampak nesposobna je bila pa še bolj. In to je bila tista, ki so jo kolegice izbrale kot najbolj kvalificirano za ta težavni posel. Obup.

Ko sem se peljal proti domu in sem že mislil, da sem avtomobilskih nadlog do nadaljnega rešen, je pa avto začel spuščati neke nemarne glasove, tako da gre jutri nazaj na servis.

Dopolnilo:
Očitno so bogovi menili, da sem se včeraj dovolj spokoril, tako da je bil tisti ropot le posledica manjkajočega vijaka. Da pa ne bi čisto izgubil strahu pred njimi, so zakuhali, da so na servisu založili mojo servisno knjižico.

V Kanadi me je precej zafrkaval prenosnik. Zato sem ga med smučanjem pustil pri Zelinki, da bi ga popravili. In kaj so faloti naredili? Nič!

Pekač trdijo, da dela. No, to bi bilo celo možno – morda sem imel jaz smolo s CD-Ri.

Baterija naj bi tudi delala. Razlog, zakaj se včasih ne napolni do konca, drugič se pa prehitro izprazni, naj bi bil softverski. Ne zveni posebej verjetno, ampak narava razloga me pravzaprav ne zanima – važno je, da težavo odpravijo. Seveda je niso, vendar bi jim to še nekako odpustil, ker če se pri njih ni pojavila, res težko kaj storijo, glede na to, da je možnih razlogov več. Kajpada bi jo bili morali poizkusiti izzvati, ampak da bi kaj takega storili pri računalniku, ki je še v garanciji, bi bilo skrajno nenavadno.

Slabega stika z diskom so se lotili z nekakšno diagnostiko. Če imajo diagnostiko, ki zelo natančno izmeri fizični položaj diska glede na priključek, je to vsekakor pravilen način, sicer pa ne. Bolj bi pomagalo, če bi prenosnik nekajkrat stresli. Bilo je pa tudi očitno, da celo če bi napako videli, ne bi vedeli, kako jo odpraviti.

Edino za bluetooth so priznali, da res ne dela, popravili ga pa vseeno niso.

Za vse težave so zatrdili, da bodo od HPja zahtevali, naj jim pove, kako se rešijo. Kaj so pa počeli cel prejšnji teden?!

Dopolnilo (leta 2015):
Pri Zelinki so me prosili, naj umaknem tale zapis, ker je že star in naj bi se bil njihov servis od tistih mračnih časov izboljšal. Po eni strani mi popravljanje zgodovine smrdi po 1984, zato na to nisem pristal. Po drugi strani pa najbrž drži, da ni pošteno, da njihove napake izpred devetih let še danes odganjajo stranke od njih – podobno stališče je v primeru oseb zavzela celo Evropska unija (čeprav ne brez negodovanja mnogih). Priznati moram tudi, da sem se z Zelinkovim servisom po telih nesrečnih prigodah srečal še enkrat z drugim prenosnikom in kolikor se spomnim, so takrat stvari šle gladko. Zato sem pristal na kompromis: dodal sem tole dopolnilo in spremenil naslov zapisa (včasih je nad Zelinko in sinove klical kugo), da si iskalec o Zelinki ne bi ustvaril slabega mnenja samo iz naslova, ampak da mora zapis odpreti, kar mu da priliko, da prebere vse.