V soboto sem obiskal Alberstki kraljevi muzej. Muzej je precej lepo urejen in dokaj velik, čeprav še vedno obvladljivih dimenzij. Razdeljen je na štiri dele: o albertskem živalstvu, splošno naravoslovni, o Indijancih in za začasne razstave (trenutno razstavljajo fotografije iz narave z nekega fotografskega tekmovanja).

V delu o albertskem živalstvu je precej ličnih dioram z losi, severnimi jeleni, volkovi, medvedi, bobri, gorskimi kozami in drugimi živalmi, za katere sem si predstavljal, da tu žive. Malo so me presenetili edino bizoni (ki so sicer bolj ali manj iztrebljeni), ampak to je bržkone le posledica mojega nepoznavanja kanadskega živalstva. Na ogled je tudi kar nekaj akvarijev z ribami, vendar se mi je ta del zdel precej dolgočasen – ribe izven tropov za moj okus pač niso preveč vznemirljive.

Nagačen los

Naravoslovni del premore lepo zbirko mineralov, še nekaj nagačenih živali ter akvarijev in terarijev s tem in onim, najbolj zanimiv se mi je zdel pa paleontološki razdelek.

Albertozaver (očitno lokalna posebnost)

Orjaški (pra)bizon

V indijanskem delu sem srečal skupinico otrok z nekakšno spremljevalko (ne vem, kaj so bili – za šolo jih je bilo premalo). Otroci se govorili o Indians, spremljevalka jih je pa popravljala, da so Indians v Indiji, tu so pa natives ali aboriginals. Kar je sicer čisto smiselno, ne vem pa, če je ravno potrebno, da se popravljajo ustaljeni izrazi, pa čeprav na smiselen način. Zna biti, da je to posledica slabe vesti, ki jo imajo Kanadčani zaradi grdega ravnanja z Indijanci v preteklosti. Jim je pa treba priznati, da muzej kar odkrito popisuje, kakšne nečednosti so z njimi počeli (no, seveda pa ne vem, kaj zamolči).

Atlatl (metalnik kopja)

Spričo mizerne svetlobe v muzeju sem imel priliko ugotoviti, kako se obnese stabilizator objektiva pri mojem fotoaparatu: zelo dobro – pri 1/10 s nastanejo čisto uporabne slike, kar brez stabilizatorja nikakor ne bi šlo.

Zvečer sem jo mahnil pa še v kino, ampak o tem kdaj drugič.

Končno! Biti se spet neovirano pretakajo s spleta v moj prenosnik.

Aaaa! Jezen! Paranoiki na Univerzi v Alberti hočejo, da se za dostop do interneta z lastnega računalnika z SSHjem prijaviš na nek strežnik. Če povezavo s strežnikom prekineš, dostop do interneta izgubiš. In ta povezava se že od petka sama od sebe prekine vsakih nekaj minut, pa tudi sicer mreža dela nagravžno počasi. Če ne bi bilo te bedarije z SSHjem, bi moral trpeti samo počasnost, tako se moram pa neprestano prijavljati in vtipkavati svoje nezapomnljivo geslo (ki ga seveda ne morem spremeniti). Sploh nimam veselja pisati v blog, tako da danes ne bo nič s poročilom o sobotnem turističnem udejstvovanju.

Končno sem prišel do tega, da poročam o svojih turističnih podvigih zadnjega vikenda. Ogledal sem si albertski parlament. Malo me je presenetilo, da ga sploh imajo, ampak očitno imajo kanadske province precejšnjo samostojnost. In presenetilo me je tudi, da je na zgradbi poleg kanadske plapolala britanska zastava – čeprav me pravzaprav ne bi bilo smelo, ker sem vedel, da je Kanada članica Commonwealtha, in navsezadnje je tudi na kanadskih kovancih upodobljena britanska kraljica. V muzejčku poleg parlamenta sem se podučil, da je kraljičin predstavnik v Alberti nekakšen guverner, ki ima sicer bolj ceremonialno vlogo in se v politiko načeloma ne meša, jim jo je pa menda nekoč že zagodel, ko ni bil priden in ni hotel ceremonialno potrditi nekih zakonov. Kasneje sem celo ugotovil, da je Kanada ustavna monarhija pod britansko kraljico.

Zanimivo je, da parlament od vsega, kar sem videl v Edmontonu, najbolj daje vtis, da pričakuje obiskovalce: muzej je odprt tudi pozimi, imajo prodajalno spominkov in na voljo je kup prospektov (o parlamentu, Edmontonu in Alberti). Verjetno bi temu lahko rekli državotvorno obnašanje. Pa očitno se pred zgradbo radi slikajo mladoporočenci – tiste pol ure, ko sem se sprehajal naokrog, sem videl dva para.

Parlament

Parlament zvečer

Periskopi

Tile periskopi naj bi skozi okna v tleh osvetljevali podhod pod njimi in spodajidočim nudili razgled (oken se na sliki ne vidi). V podhodu sicer nisem bil, vendar sumim, da so bolj posrečena domislica, kot pa imajo kako hudo praktično vrednost.

In za konec še en udrihljaj po WordPressu 2.0. Gordajanje slik je zdaj možno kar iz urejevalnika objav, ampak žal ni mogoče vplivati na velikost manjših sličic (teh, ki jih v objavo vključim neposredno), privzeta velikost je pa borih 128 x 96 pikslov. Velikost mi je sicer uspelo povečati, vendar v urejevalniku zadeva ni videti najlepša, pa tudi popravljanje WordPressa ni ravno moja ambicija, sploh glede na to, da o PHPju vem bore malo. Upam, da bodo ustvarjalci WordPressa zadevo uredili, ker očitno nisem edini, ki ga to muči.