V soboto sem obiskal Alberstki kraljevi muzej. Muzej je precej lepo urejen in dokaj velik, čeprav še vedno obvladljivih dimenzij. Razdeljen je na štiri dele: o albertskem živalstvu, splošno naravoslovni, o Indijancih in za začasne razstave (trenutno razstavljajo fotografije iz narave z nekega fotografskega tekmovanja).

V delu o albertskem živalstvu je precej ličnih dioram z losi, severnimi jeleni, volkovi, medvedi, bobri, gorskimi kozami in drugimi živalmi, za katere sem si predstavljal, da tu žive. Malo so me presenetili edino bizoni (ki so sicer bolj ali manj iztrebljeni), ampak to je bržkone le posledica mojega nepoznavanja kanadskega živalstva. Na ogled je tudi kar nekaj akvarijev z ribami, vendar se mi je ta del zdel precej dolgočasen – ribe izven tropov za moj okus pač niso preveč vznemirljive.

Nagačen los

Naravoslovni del premore lepo zbirko mineralov, še nekaj nagačenih živali ter akvarijev in terarijev s tem in onim, najbolj zanimiv se mi je zdel pa paleontološki razdelek.

Albertozaver (očitno lokalna posebnost)

Orjaški (pra)bizon

V indijanskem delu sem srečal skupinico otrok z nekakšno spremljevalko (ne vem, kaj so bili – za šolo jih je bilo premalo). Otroci se govorili o Indians, spremljevalka jih je pa popravljala, da so Indians v Indiji, tu so pa natives ali aboriginals. Kar je sicer čisto smiselno, ne vem pa, če je ravno potrebno, da se popravljajo ustaljeni izrazi, pa čeprav na smiselen način. Zna biti, da je to posledica slabe vesti, ki jo imajo Kanadčani zaradi grdega ravnanja z Indijanci v preteklosti. Jim je pa treba priznati, da muzej kar odkrito popisuje, kakšne nečednosti so z njimi počeli (no, seveda pa ne vem, kaj zamolči).

Atlatl (metalnik kopja)

Spričo mizerne svetlobe v muzeju sem imel priliko ugotoviti, kako se obnese stabilizator objektiva pri mojem fotoaparatu: zelo dobro – pri 1/10 s nastanejo čisto uporabne slike, kar brez stabilizatorja nikakor ne bi šlo.

Zvečer sem jo mahnil pa še v kino, ampak o tem kdaj drugič.