Včeraj smo zaposleni na javnih raziskovalnih zavodih imeli protestni zbor. Kot prvo smo protestirali proti nizkim plačam, posebej proti temu, da država ni držala obljube in nam plač zvišala za inflacijo. Kot drugo pa smo bili nezadovoljni s tem, da ima vlada večino v upravnih odborih zavodov in se tako lahko preveč vtika v naše delovanje.

Zavzemanje za višjo plačo mi zbuja mešane občutke: po eni strani mi več denarja nikakor ne smrdi, po drugi strani pa nimam občutka, da bi počel kaj prav hudo koristnega, kaj takega, za kar bi si visoko plačo zaslužil. To seveda ne pomeni, da na svojem delovnem mestu ne bi mogel početi koristnih reči, samo trenutno jih pač ne.

Ob tej ugotovitvi se kajpak zastavi vprašanje, zakaj je tako. Da se sam nisem z vsemi močmi boril za to, da bi počel kaj koristnega, že moram priznati (čeprav se nekoliko sem in tudi v prihodnje se zadeve utegnejo popraviti). Je pa res, da vodstvo našega odseka ravno ne stremi k početju koristnih reči (kar sicer ne pomeni, da ne počnemo nič koristnega, pomeni pa, da koristnost za nas ni pomemben kriterij). A tudi to je na nek način razumljivo, kajti država, od katere dobimo večino denarja, nas ne nagrajuje za koristnost, ampak predvsem za objave, ki s koristnostjo niso nujno povezave (s čemer ni nič narobe – povezane so z zanimivostjo). In seveda je res, da pri znanosti neposredna koristnost ni in ne sme vedno biti cilj, ker je za marsikatero spoznanje takrat, ko do njega pride, nemogoče vedeti, če in kdaj bo prišlo prav.

Na podlagi povedanega se zdi, da je vse skupaj ena godlja, v kateri ni jasno, kdo dela dobro in kdo ne ter kako bi kdo moral delati. Do neke mere to drži, čeprav lahko rečem, da bi recimo na našem odseku – in verjetno še marsikje – lahko delali bolje. Pa je to dober razlog, da smo slabo plačani (pri čemer slabo ne pomeni, da tolčemo revščino, pomeni pa, da bi kot računalničarji v podjetjih lahko zaslužili opazno več)? Hja, v državi, ki bi morala stremeti k znanstveni in tehnološki odličnosti, najbrž ne. Kot prvo zato, ker slabe plače v znanosti v Sloveniji marsikoga preženejo bodisi iz znanosti, bodisi iz Slovenije (po možnosti po tem, ko je bilo v njegovo izobraževanje vloženega veliko denarja). Kot drugo zato, ker marsikoga napeljujejo k temu, da si išče postranski zaslužek, zaradi česar trpi njegova glavna dejavnost. In kot tretje zato, ker si marsikdo včasih, ko se mu česa ne ljubi narediti, reče, da saj ni tako dobro plačan, da bi se moral ravno pretegniti. Zase bi si že upal trditi, da če bi imel višjo plačo, bi se bolj čutil obvezanega delati dobro (kar ne pomeni, da zdaj delam slabo, lahko bi pa bolje – recimo lahko tegale ne bi pisal med delovnim časom). Skratka, menda sem se uspel prepričati, da bi bilo v vseh pogledih dobro, da bi bil plačan bolje.

Aha, pa še zadnji argument: rekli so nam, da je znanstveni sodelavec, kar ni tako nizek naziv (jaz ga še nekaj časa ne bom dosegel), plačan enako kot državni podsekretar. Slednjih naj bi bilo okrog 1500 in ne potrebujejo doktoratov, poleg tega pa močno dvomim, da počnejo bolj koristne reči od znanstvenikov. Pravzaprav sumim, da se marsikateri od njih ukvarja z grenjenjem življenja državljanov (vsaj po mojih izkušnjah je to pomembna naloga uradnikov) in je torej celo škodljiv. Če tole bere kak užaljen podsekretar, me pa o moji zmoti lahko poizkusi prepričati v komentarjih.

Zdaj, ko sem malo pofilozofiral, naj rečem še kako o samem protestnem zboru. Na njem so kolovodje predstavili, kaj nas teži, in povedali, kako potekajo pogajanja z vlado (počasi in ne preveč dobro, kar je za tako početje verjetno normalno in pričakovano). Omenili so tudi, da nam je naša simpatična ministrica poslala prijazno pismo, ki pa ga niso prebrali (morda je bilo preveč prijazno in bi zboru vzelo ostrino). Potlej se je oglasilo še nekaj ljudi iz publike, iz katerih izjav je bilo razumeti, da je bilo naši zahtevi o uskladitvi plač z rastjo inflacije pravzaprav že ugodeno (nakdnadno sem ugotovil, da je bilo res tako, čeprav se bo to zgodilo postopoma in pravzaprav preklemansko počasi). Morda so kolovodje tudi to zamolčali, ker bi zboru vzelo ostrino. In zabavno je bilo, da sta Pavle Gantar in nek njegov pajdaš prišla povedat, da nas onadva in njuna stranka nadvse podpirajo. Nista sicer povedala, katera stranka to je, a me je k sreči Jelka podučila, da Zares. Juhej, zdaj vsaj vem, koga moram voliti.