Metropolis je nemi znanstvenofantastični film Fritza Langa iz leta 1927. Pripoveduje o mestu v letu 2026, kjer na površju v razkošju živi vladajoči sloj, pod zemljo pa garajo zatirani delavci. Med delavci se kuha upor, a svetniška Maria jim prigovarja, naj bodo potrpežjivi in naj čakajo na posrednika med njimi in vladajočimi. V Marijo se zaljubi Freder, sin gospodarja mesta Joha Fredersena, in zdi se, da bi utegnil on postati ta posrednik. A njegov oče skuša grožnjo upora odpraviti s tem, da bi ga izzval in tako dobil izgovor, da bi proti delavcem uporabil silo. V ta namen norega znanstvenika Rotwanga nagovori, naj robotu, ki ga ravno izdeluje, da podobo Marije. Umetna Maria nato upor res izzove, a na koncu se vse dobro izteče.

Film ob nastanku ni bil posebej uspešen, sploh glede na to, da je bil najdražji film svojega časa (stal je ~200 milijonov USD današnjega denarja). A z leti je pridobil status klasike in je imel znaten vpliv na kasnejše filme (sploh Rotwang z zmršeno pričesko in umetno roko ter laboratorijem polnim spektakularnih naprav je dal navdih za mnoge nore znanstvenike). Žal je izvirna različica, za katero se domneva, da je trajala 153 minut, izgubljena. Do pred nedavnim so bile najbolj znane ~90-minutne, ki temeljijo na filmu skrajšanem za ameriški trg. Leta 2002 pa je bila izdana 123-minutna računalniško obnovljena različica, ki vključuje vse ohranjene kose filma in ki manjkajočo zgodbo povzema z vmesnimi napisi (scenarij je namreč ohranjen).

To najbolj popolno različico so v čast desetletnice Slovenske kinoteke v petek predvajali v Cankarjevem domu. Film je spremljal orkester Camerata Labacensis (na področju spremljanja nemih filmov so menda kar priznani, žal pa so slabši na področju imetja spletne strani, tako da mi o njih ni uspelo kaj prida izvedeti), ki mu je dirigiral nek Robert Israel (menda priznan skladatelj glasbe za neme filme, ampak jaz zanj še nisem slišal – kar pa seveda dosti ne pomeni, ker tudi za nobenega drugega tovrstnega skladatelja še nisem).

Film sem (kot se pravovernemu ljubitelju znanstvene fantastike spodobi) pred časom že gledal in mi ni bil všeč (to ne vem, če se spodobi, ampak tako je bilo). A kar sem videl eno od 90-minutnih različic, bi razlog za neugajanje lahko bila okleščenost. Tole predvajanje v Cankarjevem domu se mi ja tako zdelo nadvse primerno, da Metropolisu dam še eno priložnost. Res je daljša različica bistveno boljša, a ravno navdušen še vedno nisem bil. Predvsem so me motile nelogičnosti v zgodbi (načrt, da se upor delavcev zatre tako, da se jim dovoli uničiti mestno elektrarno in nato razsajati po ulicah, se ne zdi ravno vreden velikega gospodarja mesta), pa tudi nekoliko naivno je bilo vse skupaj. Poleg tega mi ni ugajalo pretiravanje pri igranju, ki je za nemi film sicer značilno in ima svoj smisel (če ni govora, je treba več povedati z mimiko), a prepričljivosti vseeno ni v prid. Pa malo več pozornosti bi bilo treba nameniti stvarjenju okolja prihodnosti – da bi se oblačila, ročne ure, avti in letala 100 let ne spremenili, se ne zdi ravno verjetno, in četudi to ni bistveno za sporočilo filma, je vseeno moteče. Ima pa film dramatične trenutke, ki me niso pustili hladnega, in upoštevaje starost je naravnost odličen – hudič je le, da starosti ne znam upoštevati na tak način, ki bi bistveno vplival na užitek ob ogledu. Najbolj moram pa pohvaliti glasbo: filmska mi je že nasploh ljuba, ta konkretna je zelo dobra in živa izvedba ji je dala dodaten čar.