Od prejšnjega zapisa sem si dodatno pokojninsko zavarovanje ogledal še nekoliko natančneje. Kot prvo velja omeniti, da obstaja v kolektivni in individualni različici. Pri prvi zavarovanje plačuje delodajalec in je verjetno ugodnejša od individualne, saj se z njo izognemo ne le plačilu dohodnine, ampak tudi prispevkov (je pa res, da ima delavec na račun zavarovanja nižjo bruto plačo, kar se mu pozna pri pokojnini prvega stebra). Moj delodajalec nam je kolektivno pokojninsko zavarovanje nekoč plačeval, vendar je naša vrla država nato sklenila, da je za javne uslužbence to neupravičena ugodnost, tako da je moral prenehati (no, nekaj ga plačuje še vedno, ampak če prav razumem, je tisto določeno z zakonom, ne sme ga pa več od tega).

Ko je zavarovanje vplačano, je cilj vseh vpletenih, da ponudnik sredstva z modrim vlaganjem čim bolj poveča. To vsi ponudniki počno v tako imenovanih skladih življenjskega cikla. Ne vem, koliko je ta reč zakonsko določena, ampak pri vseh opažam tri sklade: pretežno delniškega, mešanega delniško-obvezniškega in zajamčenega. Prvi vsebuje 60-90 % delnic (tipično okrog 80 %) in je namenjen mlajšim zavarovancem – njegova starostna meja sega do 42-50 let (odvisno od ponudnika). Drugi vsebuje 25-60 % delnic (tipično okrog 50 %), njegova starostna meja pa sega do 55-60 let. Tretji vsebuje pretežno obveznice in druge varne naložbe, saj mora dosegati zakonsko določen minimalni donos, delnic pa le 5-15 % (tipično okrog 10 %). Ideja je seveda, da mlajši zavarovanci sredstva vlagajo v bolj tvegane sklade, ki so na dolgi rok tudi bolj donosni, če se pričakovani veliki donosi ne zgodijo, je pa ta neugodnost doletela manjši del sredstev in imajo zavarovanci še čas, da si od nje opomorejo. To je kar smiselno in je v raznih oblikah običajna praksa tudi v tujini. Ni pa brez težav – najbolj očitna je, da lahko zavarovanec doseže starost za prestop v manj tvegan sklad ravno po velikem padcu na borzah. Mislim, da vsi ponudniki omogočajo zavarovancu enkrat letno na lastno željo prestopiti v drug sklad, katerega starostnim omejitvam ustreza, tako da lahko vsakdo sam poizkusi vlaganje svojega denarja še malo izboljšati.

Pri nas obstaja devet ponudnikov dodatnega pokojninskega zavarovanja. Te sem si ogledal (z izjemo Intese Sanpaolo, o kateri na spletu ni kaj dosti uporabnih informacij) in ugotovitve zbral v tabeli. Glavno, kar si človek želi od sredstev dodatnega pokojninskega zavarovanja, je seveda visok donos. Vendar razlike v donosih med ponudniki niso velike, poleg tega je znano, da je prihodnje donose težko napovedati (iz preteklih in nasploh), pa še prav veliko podatkov nimamo, ker so skladi življenjskega cikla dokaj novi. Tudi precej podobne naložbene strategije ima večina ponudnikov – največ vlagajo v indeksne sklade in državne obveznice, kar je v redu (edino delež slovenskih obveznic je z vidika razpršitve tveganja morda nekoliko prevelik). Bi pa glede donosov Modro zavarovalnico, Skupno pokojninsko družbo in Prvo osebno zavarovalnico vendarle ocenil za odtenek bolje od drugih. Zelo podobni so si ponudniku tudi po provizijah: domala vsi imajo 3 % vstopnega stroška (to odbijejo ob vplačilu), 1 % upravljalske provizije (to si vsako leto vzamejo od sredstev v skladu) in 1 % izstopnega stroška (to odbijejo ob izplačilu). Zares izstopa le Modra zavarovalnica s svojo ponudbo za javne uslužbence (ki izhaja iz nekoč zakonsko uvedenega dodatnega pokojninskega zavarovanja zanje) – vstopni strošek in upravljalska provizija sta 0,5 %, izstopnega stroška pa ni. Zato menim, da je za javne uslužbence to najboljša izbira in le upam lahko, da stroškov ne bodo dvignili (ob opazovanju ostalih jih gotovo mika). Glede na to, da sem javni uslužbenec in imam pri njih nekaj sredstev še iz časov, ko smo imeli to zavarovanje vsi javni uslužbenci, mislim, da bom kar nadaljeval. Edino to, v kateri sklad vplačevati in kaj storiti z že zbranimi sredstvi, se moram še odločiti – glede na starost je odločitev sicer jasna, imamo pa za sabo dobro desetletje na borzah, medtem ko obeti niso tako rožnati.

Seveda je cilj zavarovanca, da nekoč svoja sredstva dobi izplačana. Tu so stvari malce zapletene in glede na to, da je moj namen enostaven (dobivati rento), jih nisem preučil čisto do potankosti. Bom pa vseeno napisal, kar sem prebral pri brskanju po spletnih straneh raznih ponudnikov teh zavarovanj (če kdo opazi kako napako, naj me opozori):

• Kdor je vplačeval individualno, lahko sredstva dvigne kadarkoli, a če jih ne dobi kot rento, so v celoti obdavčena z dohodnino. Če je od začetka zavarovanja minilo manj kot 10 let, so dodatno obdavčena še z 8,5 % davka od zavarovalnih poslov.
• Komur je vplačeval delodajalec do konca leta 2012, po 10 letih sredstva lahko kadarkoli dvigne v enkratnem znesku.
• Komur je vplačeval delodajalec po letu 2012, sredstva lahko dobi le ob upokojitvi. Če jih je zbral manj kot 5,000 EUR, jih lahko dobi v enkratnem znesku, sicer pa le kot rento.

Renta je načeloma izračunana tako, da povprečen človek do smrti sredstva ravno porabi. Imajo pa ponudniki dodatnega pokojninskega zavarovanja precej variacij na to temo: rente, ki so večje za začetku (verjetno za ljudi, ki so kot mlajši upokojenci bolj aktivni in počno kake drage reči, kot starejši pa vegetirajo), rente, ki se s časom povečujejo (verjetno za ljudi, ki s starostjo potrebujejo vedno več plačane pomoči), rente, ki so za neko obdobje zajamčene (se do konca tega obdobja dedujejo, če prejemnik umre) in še kaj. Glede na to, da je sredstva med ponudniki dodatnega pokojninskega zavarovanja do upokojitve mogoče prenašati, lahko vsakdo do takrat izbere ponudnika, ki njegova sredstva najbolje plemeniti, rento si da pa izplačevati pri tistemu, čigar ponudba mu topogledno najbolj ustreza.