Do tega zaključka sem prišel za vikend, malo je le trajalo, da sem ga zapisal. Družbica petih smo šli taborit na Krk v kamp Zablače pri Baški. Verjetno tako zgodaj na morje še nisem šel in moram priznati, da mi je bilo prav všeč (bo treba še kdaj). Vreme je bilo prijetno toplo, obale pa niso oblegale nepregledne horde turistov, kar je v sezoni na Jadranu dokaj splošen pojav. Voda je bila sicer hladna in iti noter dokaj travmatično, a ko si se malo ogrel, je bilo čisto fino.

Taboril sem do zdaj samo enkrat v življenju, pa še to pred kakimi 15 leti, tako da je bil podvig tudi po tej plati nekaj novega. Vsekakor sem ugotovil, da so od moje prve tovrstne izkušnje šotori napredovali, kajti Jelkinega, v katerem sva spala tokrat, je bilo postaviti bistveno laže kot družinskega, v katerem smo spali takrat. No, najbrž je pomagalo tudi to, da je Jelka vedela, kako se stvari streže. Ravno višek udobja sicer spanje v šotoru ni, ampak za eno noč je čisto sprejemljivo, pa tudi malo dlje bi bržkone zdržal. Takisto ima svoje nevšečnosti bivanje v kampu – recimo to, da če moraš ob petih zjutraj odtočiti, lahko izbiraš med kolovratenjem čez pol kampa do stranišča (in še prej iskanjem ključa za dotično) in tem, da te kdorkoli utegne opazovati, ko to počneš pri bližnjem drevesu. Ampak tudi tovrstne težavice se preživijo.

Baška je prijetno mestece obdano s slikovitimi hribi. Z Jelko sva se povzpela kos poti na enega od njih, od koder je bil lep razgled. Ovekovečil sem ga sicer lahko le bolj klavrno (s telefonom), ker s seboj nisem vzel fotoaparata – čeprav čisto rad fotografiram, je namreč to vendarle breme, ki sem se mu tokrat želel ogniti.

Glede na to, da nisem ravno zgled družabnosti, me je malce skrbelo, kako mi bo ustrezala družba Jelkinih znancev. Izkazalo se je, da ne grizejo (eden je celo precejšnja faca, le njegova zmožnost uživanja alkohola je malce strah zbujajoča). Poleg tega pa nismo neprestano tičali skupaj, tako sva imela z Jelko dovolj časa zase. Skratka, tudi po tej plati se je zadeva dobro iztekla.