Že celo večnost nisem šel v kino: zaradi pomanjkanja dobrih filmov, zaradi pomanjkanja ustrezne družbe in zaradi pomanjkanja časa. LIFFe je priložnost, da to vsaj malce nadoknadim. Filmov na rednem sporedu se namreč tudi zato ne spravim gledat, ker si toliko časa govorim, da se nikamor ne mudi, ker bodo igrali še naslednji teden, dokler ne nehajo igrati. Tile na LIFFe so pa zdaj ali nikoli, kar me prisili k ukrepanju.
Letošnji program je tak, da ni nobenega filma, za katerega bi rekel, da ga brezpogojno moram videti, pa kup takih, proti katerih ogledu ne bi nič imel. Odbral sem tele:
Prva dva zato, ker me Daljni vzhod in tamkajšnji filmi nasploh privlačijo, tretjega pa zato, ker je Lars von Trier tako znan režiser, da je prav sramotno, da nisem videl še ničesar njegovega (pa tudi kar zabaven zveni film).
Hotel sem si ogledati še Hvala, ker ne kadite in Volitve, pa kaže, da mi ne bo zneslo. Če bi organizatorji dve ali tri predvajanja, ki jih vsakemu filmu namenijo, bolj enakomerno razporedili po celotnem trajanju festivala, bi mi morda celo uspelo, tako pa bi šel lahko gledat edino Volitve v nedeljo dopoldne, ko se mi prav zares ne ljubi v Ljubljano, sploh ker bom šel isti dan zvečer gledat že drug film.
Način preživetja 5+ je res luškan. Upam, da bo tebi tudi všeč.
Mi je bil. Edino to me jezi, da nisem uspel dognati, ali ima kak skrit globlji smisel.