Trenutno se s šefom in še enim kolegom mudimo v Pasadeni na konferenci IJCAI 2009. V hotelu si s kolegom deliva sobo, šef ima pa svojo. Ker s kolegom za prvo noč nisva dobili dvoposteljne sobe, sva rezervirala enoposteljno (s king-size posteljo, ki je dovolj velika, da v njej shajata tudi dva heteroseksualna moška), naslednji dan sva se pa potem preselila v dvoposteljno.

Kako stvari stojijo, smo ob prihodu receptorju natančno razložili, in zdelo se je, da mu je vse jasno. Naslednji dan zjutraj sva s kolegom prtljago nesla v šefovo sobo, se odjavila iz svoje in na recepciji ponovno razložila, kako in kaj. Še vedno se je zdelo, da jim je vse jasno. A ko smo zvečer s konference prišli v hotel, se je izkazalo, da sva midva sicer dobila dvoposteljno sobo, da pa je šef ostal brez svoje sobe in do so prtljago iz nje prestavili v najino. In da bi bila stvar bolj zabavna, so zatrdili, da imajo zdaj vse sobe zasedene.

Najprej smo šli v najino sobo preverit, ali so preselili vso šefovo prtljago. Ker selitve ni pričakoval, je imel namreč prtljago vsepovsod po sobi. To nam ni takoj uspelo, ker nove sobe nismo uspeli odkleniti – očitno so napak sprogramirali kartice, ki služijo kot ključi. Ko so to popravili, se je izkazalo, da je nekaj šefove prtljage ostalo v stari sobi, tako da jo je bilo treba iti iskat. Tačas so nekako uspeli najti še eno sobo (vztrajnost se splača – prej so namreč predlagali, da bi šefa naselili na dodatno posteljo v najini sobi, pa nismo bili za to). Preden se je šef preselil vanjo, so mu kajpak morali še preprogramirati ključ, saj jim tudi tokrat v prvem poizkusu ni uspelo. A na koncu se je vse srečno končalo, edino novi prebivalec šefove prve sobe bi znal biti prijetno presenečen, ko bo nekje odkril šefove spodnjice (zdi se mu namreč, da mu ene manjkajo in da so najbrž ostale tam).