Včeraj je bridki konec storila menza na IJS. V preteklih štirih letih me je med prizadevanjem, da bi mi priskutila prehranjevanje, naučila marsičesa:

• da je industrijsko pripravljena hrana – denimo štruklji – lahko precej boljša od sveže;
• da pa zna biti industrijsko pripravljen cesarski praženec naravnost ogaben;
• da je ocvrt sir imeniten izhod v sili, ker je hitro nared in ga je težko skaziti;
• da je riž lahko hkrati razkuhan in trd;
• da se tudi odlična riba, kakršna je orada, v pravih rokah lahko spremeni v zdruzasto-trskat gravž (in da največji mojstri to dosegajo z osupljivo stalnostjo);
• da obstajajo živila brez določljivega okusa, ki so posebej primerna za omake ter sadne in vanilijeve prelive.

No, da se ne bom samo pritoževal: menza je imela tudi nekaj uslužbencev, ki so bili – kljub po vsem videzu pomanjkljivim kuharskim sposobnostim – čisto fejst ljudje. In ko smo šli v petek slavnostno tja na poslednje kosilo, so nam postregli z zastonj potico, piškoti, sokom in vinom. A žaloval za njo vseeno ne bom prav nič.

Pogin dosedanje menze seveda ne pomeni, da bomo na Institutu kar nehali jesti. Po novem letu se bodo lotili širitve in prenove prostorov, potem pa jo bo prevzelo neko drugo podjetje. Kakšna bo v prihodnje usoda naših želodcev, naj bi ugotovili enkrat aprila.