Čeravno bi iz mojega nepisanja v blog kdo utegnil kaj takega sklepati. Kriva sta pa doktorat in smučanje.

Cilj prejšnjega tedna je bil disertacijo spraviti v obliko, ki bi jo lahko požegnala moja mentorja. Po zaslugi vsakodnevnega čisto predolgega ždenja za računalnikom mi je to tudi uspelo in eden od mentorjev je celo že v petek izjavil, da je izdelek dober (kar pa mu ni preprečilo, da ne bi imel kopice pripomb – kljub temu, da je za pregled imel na voljo le nekaj uric). Od drugega zaenkrat še ni nobenega glasu in samo upam lahko, da je moj umotvor pogledal, da nima hujših pripomb ter da je izpolnil obrazec, s katerim se strinja, da zadevo oddam, in predlaga komisijo za zagovor. Če naj ima komisija do junija, ko moram doktorirati, za pregled tri meseca časa (kolikor si ga po pravilih sme vzeti), moram namreč disertacijo oddati že jutri. Da se tako mudi, je kriva seja senata, na kateri bodo komisijo imenovali in ki se bo zgodila čez dober teden, naš faks pa ima ljubko navado, da hoče vsa gradiva za sejo en teden vnaprej. Skratka, napeto je.

Z disertacijo sem se dajal tudi ta teden, čeprav v zmanjšani količini, ker smo s starši smučali v Courmayeurju. Na žalost moram poročati, da smučarija ni ravno najbolje uspela, ker smo imeli precej bedno vreme. Podobno kot lani. Sprašujem se, ali smo vsa prejšnja leta imeli srečo, da so nas vremenske neprilike pestile kvečjemu en dan v tednu, in sta bili zadnji dve leti normalni, ali smo zadnji dve leti imeli smolo. Močno upam, da slednje. A ker smo kerlci, se sneženju, deževanju, premehkemu snegu in slabi vidljivost nismo dali in smo se vseeno kar spodobno nasmučali, tako da je bil teden čisto prijeten. In ker sem zaradi doktorata s seboj imel prenosnik, mi je celo uspelo videti par filmov, za kar sicer zlepa ne najdem časa.