OS X (10.6.4) je zelo spodoben operacijski sistem, nad katerim kakih resnih pripomb nimam (isto ne velja za programe zanj, a o tem naslednjič). Ker pa sem prejšnjič omenil, da so mi Windows (7) le bolj všeč, je prav, da povem nekaj besed o razlikah med operacijskima sistemoma. Pisal bom izključno z uporabniškega vidika, saj se na njuno drobovje ne spoznam (obema sem malce že pokukal pod kožo, a je bilo tega premalo za kakršnokoli resno sodbo).

Razlika, ki prva pade v oči, je seveda videz. OS X je povečini siv (srebrn) in se mi zdi v primerjavi z Windows malček dolgočasen, njegov dock (ustreznik okenski opravilni vrstici) pa rahlo kičast. A oboje je stvar okusa in ni preveč pomembno.

Naslednja dokaj očitna razlika je, da ima OS X na vrhu zaslona stalno prisoten meni, katerega leva stran je naseljena z menijskimi postavkami trenutno uporabljanega programa, desna pa z zadevami, ki jih v Windows najdemo na desni strani opravilne vrstice. To je dokaj posrečeno, saj programi povečini nimajo tako obsežnih menijev, da bi zasedli vso širino zaslona, zato je v Windows desna stran menijev pogosto neizkoriščena, medtem ko je prostora v opravilni vrstici pogosto premalo. Zmaga za OS X.

Med najpogosteje uporabljanimi elementi operacijskega sistema sta bržkone opravilna vrstica v Windows in njen ustreznik dock v OS X. Oba vsebujeta trenutno odprte programe in na oba se da pogosto uporabljane programe prilepiti, tako da so njihove ikone vedno prisotne in lahko programe poženemo kar od tam. Ima pa dock eno tečno lastnost: iz njega se ne da razbrati, ali ima nek program odprtih več oken (ali pa vsaj jaz tega ne znam), zato včasih kako okno “izgubim”. Pa tudi če vem, da ima program odprtih več oken, niso tako enostavno dostopna kot v Windows. Če je v okenski opravilni vrstici dovolj prostora, se vsako okno vidi ločeno, če ga ni, je pa treba le kazalec miši podržati na ikoni programa, da se nad njo pojavijo pomanjšane različice oken. V OS X je treba na ikono dolgo pritisniti, nakar se zaslon rahlo zatemni in se po njem razporedijo okna izbranega programa. Za to operacijo človek porabi le sekundo ali dve več, vendar ni tako naravna in nevsiljiva kot njena okenska ustreznica. Na tem področju dam prednost Windows.

Še ena stvar, ki je v OS X tečna, je delo z okni. Velikost okna se da spremeniti le, če ga zagrabiš za desni spodnji vogal, kar je nekoliko omejujoče. Maksimiziranje je pa nepredvidljivo, saj se okno raztegne na velikost, ki se zdi maksimalna njemu – včasih je to čez cel zaslon, včasih pa tudi ne. To dvoje je posebej nadležno, ker večkrat preklopim z zunanjega zaslona z veliko ločljivostjo na prenosnikov zaslon z manjšo. Takrat se rado zgodi, da se spodnji rob kakega okna znajde pod dockom ali celo izven zaslona, kjer je njegov spodnji desni vogal težko zagrabiti, maksimiziranje pa ne da vedno želenega učinka. V Windows se s tovrstnimi težavami ne srečujem, tako da jim moram spet dati prednost.

Razlike, ki sem jih naštel do zdaj, so dokaj drobne in v nekaterih primerih je boljšost enega ali drugega operacijskega sistema stvar okusa. Bi si pa drznil trditi, da pri oknu za odpiranje/shranjevanje datotek ni tako. V Windows je namreč v tem oknu moč postoriti osnovne operacije, kot so brisanje, preimenovanje in kopiranje/prestavljanje datotek, kar je hudo praktično in za OS X ne velja. Poleg tega je pot do datoteke v Windows niz, ki ga je mogoče kopirati iz enega okna v drugo. To je prikladno, kadar z več programi delam v isti mapi, saj je do nje treba priklikati le enkrat, potem pa lahko najdeno pot skopiram v druge programe. In živcira me, da OS X map ne prikaže na začetku seznama datotek, ampak jih obravnava enako kot datoteke (če so razvrščene po abecedi, so mape, ki se začno z neko črko, pri datotekah, ki se začno z isto črko). Zagovarjati je moč oba načina, ampak glede na to, da je pri iskanju datoteke ponavadi treba klikniti več map in le eno datoteko, se  zdi smiselno mape postaviti na začetek. Zmaga za Windows.

Nastavitve so v Windows posejane vsepovsod – sploh od Windows Vista dalje so stvari zmedene (to trdim kljub temu, da mi je bila Vista sicer všeč). V OS X so urejene preprosto in pregledno (je pa treba priznati, da jih je najbrž malo manj). To v precejšnji meri velja tudi za nastavitve posameznih programov, ki se skoraj vedno najdejo v prvem meniju pod imenom Preferences (v Windows ne kraj in ne poimenovanje nista enotna). Tukaj OS X vodi.

Za konec naj omenim še nameščanje in odstranjevanje programov. V Windows znajo biti namestitveni programi s klikanjem Next malce nadležni (in nekatere uporabnike morda celo zbegajo), v OS X je pa večino programov treba le zagrabiti in povleči v mapo Applications. Res pa je, da to pri programih, ki v osnovi niso pisani za OS X, včasih ne deluje najbolje. Do sem bi morda lahko dal prednost OS X, zalomi pa se pri odstranjevanju programov. Windows pri tem pomagajo in čeravno odstranjevanje včasih kaj pusti za sabo, povečini kar deluje. V OS X uporabnik program iz mape Applications preprosto izbriše, a poloviti datoteke, ki jih je (morda) pustil drugje po datotečnem sistemu, zna biti težavno. Obstajajo sicer programi, ki pri tem pomagajo, a njihove učinkovitosti še nisem preveril. Bi pa rekel, da mi je okenski način ljubši.

Pod črto imamo štiri zmage za Windows in dve za OS X. Kljub temu ne morem trditi, da so Windows prav hudo boljši, in čeravno sem si prizadeval za objektivnost, je mojo sodbo gotovo obarvala navajenost na Windows in moj način dela (pri katerem morda kake čudovite lastnosti OS X ne pridejo do izraza).