Pred dobrima dvema tednoma se nama je z Jelko rodila deklica po imenu Ajda. V maternici se je lepo redila, tako da je na svet prišla s 4,04 kg in pri tem Jelko pošteno namučila. Nemudoma zatem nama je povsem okupirala življenji. Ta okupacija je sicer pretežno vesele vrste, a vseeno si bo treba del življenja počasi izboriti nazaj. Del teh prizadevanj je tudi tale zapis. Ker sem s prizadevanji še bolj na začetku, ja zapis kratek, a držimo pesti, da mi bo v prihodnje šlo bolje.
Glede na to, da je porod za naju z Jelko vedno bolj aktualna tema in da je tudi čisto zanimiva, malce prebiram o njem po internetu. Nekdaj so ženske rojevale po navdihu in ob pomoči babic, kar je bil kar nevaren šport. Potlej so prišle porodnišnice in porod je postal precej bolj varen, vendar v primerih, ko se ni nič zalomilo, tudi bolj neprijeten (naj dvigne roko tisti, ki je rad v bolnišnici ter se mu zdi fino, da ga osebje špika, mu šari po spolovilih in počne podobne nečednosti). Ker postajamo vedno bolj civilizirani in smo moški ženske spustili z vajeti, so se začele izobraževati in uporabljati internet (gojišče revolucionarni idej!), tako da bi zdaj babnice hotele oboje – varnost in prvinsko izkušnjo spravljanja novega življenja na svet. Seveda jim pravice do tega ne gre odrekati, le nekoliko sitno jo včasih zna biti uveljaviti.
Ponekod v tujini se dosti rojeva doma (na Nizozemskem menda v okrog 30 % primerov; odstotek je gotovo še višji v Zimbabveju, ampak tu govorim o državah, kjer je to izbira in ne edina možnost). Seveda pri tem bržkone ne gre zgolj za prijetnost, ampak tudi za ceno (po eni oceni porod doma stane kakih 1.000 EUR, v porodnišnici pa 5.000 EUR). Ponekod se rojeva v porodnih hišah, ki menda tudi nudijo bolj prijazno okolje. Pri nas porod doma ni urejen, tako da najbolj zagnane uvažajo babice iz Avstrije. Tudi porodnih hiš nimamo, tako da nekatere spet uporabljajo avstrijske. Ne eno in ne drugo ni zastonj, ampak nekaterim se zdi vredno. Potlej se pa najdejo tudi ženske z jajci, ki gredo z glavo skozi zid in doma rodijo kar same.
Moderno je, da porodnice svoja stališča do raznih posegov med porodom (ki jih bom obdelal spodaj) zapišejo v tako imenovani porodni načrt. Nekatero osebje v porodnišnicah to pozdravlja in upošteva, drugemu gre pa na živce. Prihaja do sporov med okostenilim porodnišničnim osebjem in militantnimi zagovornicami naravnega poroda, olje na ogenj pa prilivajo kljukci, kot je tale ameriški porodničarski zvezdnik, ki je za Delovo prilogo Ona izjavil, da ima polovica žensk, ki hodi po Ljubljani, pohabljene genitalije (pri tem je govoril o rezanju presredka, o katerem več kasneje). Po vsej verjetnosti je večina porodnišničnega osebja čisto v redu in tudi večina porodnic najbrž ne dela zgage po nepotrebnem, a ti ne razgrajajo po spletnih forumih, tako da so bolj neopazni.
Kaj so torej posegi, o katerih se ljudje pričkajo po internetu? Pri nas ob prihodu v porodnišnico ženski ponavadi najprej obrijejo mednožje in jo klistirajo. Britje je koristno, če pride do poškodb, ki jih je tako laže oskrbeti. Klistir pa naj bi pomagal, da porodnici med potiskanjem ne bi uhajalo blato, in naj bi naredil malo več prostora za dojenčkovo pot na svet. Menda raziskave kažejo, da kake konkretne koristi od njega v resnici ni (te raziskave sicer navaja zagovornica naravnega poroda, a zvenijo kar verodostojno), vendar nekaterim porodnicam ustreza. Nobeden od teh dveh posegov fizično ni prav strašen (psihično morda za koga tudi je) in oba se da menda brez hudih težav zavrniti, tako da se meni pretirano problematična ne zdita.
Naslednja zadeva je vstavljanje igle za infuzijo. Menda to radi rutinsko storijo, razlogi so pa dovajanje nekaterih sredstev proti bolečini, dovajanje tekočine in glukoze v primeru dehidracije in izčrpanosti ter transfuzija v primeru krvavitve. Razen transfuzije nobeden od razlogov ne terja takojšnje vstavitve igle, je pa res, da je slednji kar tehten. Če do krvavitve pride, je treba ukrepati hitro, pri čemer je ravno takrat to najbrž težko zaradi zmanjšanja krvnega pritiska, tako da najbrž ni slabo iglo že imeti vstavljeno.
Prediranje plodovnega ovoja je poseg, s katerim skušajo sprožiti ali pospešiti porod. Vendar menda ni dokazano, da bi ta učinek res doseglo, poleg tega pa statistično poveča verjetnost carskega reza. Ko je ovoj predrt, porodnici ponekod ne dovolijo več pokončnega položaja, ki je precej splošno sprejet za koristnega (razlog je očiten – otroku na svet pomaga težnost). Skratka, gre za nekaj, česar se je v splošnem treba otepati (gotovo pa obstajajo tudi okoliščine, ko je potrebno).
Še en način proženja ali pospeševanja poroda so umetni popadki, to je dovajanje hormona oksitocina (ki povzroča tudi naravne popadke). Precej žensk poroča, da so taki popadki bolj boleči in nasploh ne najbolj zaželena stvar. Seveda pa je včasih nosečnica že krepko čez rok, poroda pa kar ni, in tudi kak drug (zdravstveni) razlog se najde, da je porod treba sprožiti. Kadar se porod začne sam od sebe, je še vedno možno, da traja predolgo, kar izčrpava tako mater kot otroka. In težava je lahko tudi pomanjkanje prostora v porodnih sobah, kar sicer ni zdravstveni razlog, je pa vseeno kar tehten. Prav gotovo pa umetni popadki niso upravičeni, če se materi ali porodnišničnemu osebju kratko malo ne ljubi čakati (menda se dogaja oboje).
Še eno sporno vprašanje je hrana in pijača med porodom. Menda ju mnoge porodnišnice ne dovolijo (razen pijače v zelo majhnih količinah). Kakor razumem, je razlog, da med splošno anestezijo (recimo zaradi carskega reza) vsebina želodca lahko pride v dihalne poti in v skrajnem primeru porodnico zaduši. Vendar ta razlog ni najbolj prepričljiv, saj porodnica – ne glede na to, kaj počne med porodom – najbrž nima praznega želodca. O tem vprašanju več piše tule, pa tudi Svetovna zdravstvena organizacija priporoča, da se porodnici pusti piti in jesti (hrana večini itak ne prija, pijača pa).
In za konec še poseg, ki zbuja največ hude krvi – rezanje presredka. Presredek je del med nožnico in zadnjično odprtino, ki se med porodom rad strga. Da bi preprečili nenadzorovano trganje, ga prerežejo. Tak rez je menda bolj neprijeten od blage raztrganine, a dosti boljši od resnejših poškodb, do katerih tudi lahko pride. Če porodnica prerez presredka odkloni, seveda tvega slednje, če reče, naj ga naredijo, če je nujno, pa lahko računa, da ga bodo naredili z okrog 50-odstotno verjetnostjo (tako o Sloveniji pravi statistika). O problemu nekaj pove primerjava z Dansko, kjer je prerezov najmanj v Evropi (9,7 %). Tam namreč hujše raztrganine dobi 3,5 % porodnic, v Sloveniji pa samo 0,3 %. Bojim se, da na podlagi tega, kar sem izvedel, kakega pametnega sklepa ne morem narediti.
Evo, mislim, da sem tule obdelal glavne posege med porodom, ki porodnice žulijo. Kaj sem pa seveda gotovo izpustil, saj se žulji najdejo laže kot ne. Upam, da nama bo z Jelko tole znanje kaj pomagalo pri boljšem doživljanju poroda (Jelka zadevo najbrž obvlada še bolj, saj je o njej brala tudi neke knjige). Morda bom o najinih izkušnjah kaj poročal, morda pa tudi ne – glede na to, da je tema dokaj intimna, se bova zmenila, ko se bodo zgodile.
Pred par dnevi sem izvedel, da smo pri nekem projektu, ki se delno financira iz Evrope in delno iz Slovenije, v finančni načrt za evropske ustanove zapisali znesek 221.331 EUR, v finančni načrt za naše ministrstvo pa 221.320 EUR. Zavoljo te razlike 11 EUR smo z ministrstva dobili precej dolgo e-pismo z osmimi priponkami, v katerem nam razlagajo, kako moramo popraviti dokumentacijo, da se bo vse ujemalo. Čas, ki smo ga porabili za dogovarjanje o tem in popravljanje, je zanesljivo vreden vsaj desetkrat toliko, kot znaša ta nesrečna razlika. Da ne omenjam, da je prav mogoče, da vsega denarja itak ne bomo mogli izkoristiti, ker ministrstvu ne bomo uspeli predložiti ustreznih dokazil o njegovi porabi. Če prav razumem, bi namreč od nas radi vse račune za režijske stroške, katerih del odpade na projekt. Recimo račun za popravilo stranišča, ki se porazdeli po vseh projektih na IJS in od katerega 17 centov odpade tudi na naš projekt (malce karikiram, ampak se bojim, da prav daleč od resnice nisem). Kdo je kriv, da so stvari tako hudičevo zapletene, seveda ne vem. Na ministrstvu so nam šli pri temle projektu v nekaterih pogledih zelo na roke, za kar sem jim hvaležen. To sicer ne pomeni, da nam v drugih pogledih življenja ne grenijo prav oni, je pa ravno tako možno, da so za vso godljo krive kake evropske ustanove (v nekaterih primerih mi je že prišlo na ušesa, da so v Evropi bolj zahojeni kot pri nas). Vsekakor je tule nekdo nesposoben, zloben ali oboje – in to kar precej. Ko pride revolucija, bodo šli taki pred zid!
Seveda tale projekt ni edini, pri katerem je žongliranje s financami zapleteno. Pravzaprav ne vem, ali imamo kak projekt, pri katerem ni. Povsod nastopajo predpisani zneski za posamične kategorije stroškov in predpisana števila oddelanih ur za posamične dele projekta, povsod nastopajo delavci z različno dragimi urami, katerih točna cena dostikrat do končnega obračuna ni znana, večinoma Evropa/država projekte financira delno, preostanek je pa treba financirati z drugimi projekti (pri čemer obstajajo različne pravila, kateri projekti se za to smejo uporabiti), na koncu je pa treba vse skupaj zložiti tako, da zadostimo vsem omejitvam glede stroškov in oddelanih ur. En kolega je postopek primerjal z reševanjem sudokuja in primerjava je zelo umestna, le da si pri sudokuju lahko dokaj prepričan, da je rešljiv. In seveda je to le pol problema – potem je treba o porabi denarja in časa še ustrezno poročati, kar je lahko skrajno zahojen postopek, zaradi katerega tajnice preživljajo vikende v službi.
Kajpak se človek vpraša, zakaj so stvari take in ali bi lahko bile drugačne. Načeloma bi bilo dovolj, če bi za projekt dobili primeren znesek, nakar bi tisti, ki nam je denar dal, le preveril, ali smo projekt dejansko izvedli (del denarja bi pa zadržal do konca projekta in nam ga ne bi izročil, če bi bil projekt izveden slabo). Pri prijavi projekta bi morda navedli še grobo porabo denarja po kategorijah (plače, režija, oprema, potovanja) in približno število potrebnih delovnih ur, da bi bilo laže oceniti, kakšen znesek je primeren. Vendar bi bile te številke pretežno informativne in le če bi jih krepko kršili, bi se morali zagovarjati. Poročanje bi bilo le toliko natančno, da bi se videlo, koliko se držimo prijavljene porabe po kategorijah in da z denarjem ne počnemo kaj neznanstvenega (recimo gremo na počitnice). Z vidika naročnika projekta naše morebitne počitnice sicer niso važne, če na koncu dobi, kar je naročil. A ker Evropa in država nista naročnika v tržnem smislu, ki želita prevzeti končni izdelek, ampak predvsem hočeta, da se z davkoplačevalskim denarjem uganja dobra znanost, nekaj preverjanja te vrste ni odveč (vsaj osnovnega, ki se da narediti brez pretiranega truda).
Seveda ni prav enostavno oceniti, kolikšen je primeren znesek za nek projekt, in takisto je težko oceniti, kako dobro je bil projekt izveden (in kakšne finančne posledice naj to ima). Sumim, da ravno zato, ker tisti, ki nam dajejo denar, ne znajo dobro presojati po vsebinskih kriterijih, postavljajo administrativne kriterije. Seveda pa slednji niso nikakršno nadomestilo za prve, saj preverjajo zgolj našo sposobnost žongliranja s številkami. Če recimo prikažemo, da smo oddelali ravno pravo število ur za ravno pravo ceno, to ne pove ničesar o tem, kaj smo v teh urah delali. Zaradi tega so zapleteni administrativni kriteriji nesmiselni in celo škodljivi, saj potratijo ogromno časa. Raziskovalci, ki se mučimo, da bi jim zadostili (in za knjigovodske akrobacije nismo usposobljeni), bi v tem času lahko raziskovali (kar je smisel našega dela, čeprav na to človek ob vseh neumnostih, s katerimi se mora ukvarjati, včasih skoraj pozabi). Uslužbenci raznih evropskih in državnih ustanov bi pa najbrž svoj čas tudi lahko porabili za kaj koristnejšega.
Med sodelavci imam dva Indijca in oni dan je eden – kadivši po kosilu – razlagal, da si v svojem domačem kraju česa takega ne bi mogel privoščiti, saj bi ga bil lahko kdo videl in zatožil njegovemu očetu. Razlog, zakaj bi bil njegov oče s sinovim kajenjem zelo nezadovoljen, je pa njegova bodoča poroka. V Indiji je večina porok dogovorjenih. Prva stvar, ki nevestino družino zanima o morebitnem ženinu, je njegova služba, izobrazba in ekonomski položaj. Naslednja je pa, če kadi ali pije, in ako je odgovor na kaj od tega dvojega pritrdilen, je to resna črna pika.
Macbook premore vgrajen mikrofon, ki je za pogovore po Skypu čisto uporaben. A če sedim pred zunanjim zaslonom, prenosnik imam pa zaprt na vogalu mize, je bolj prikladno uporabiti slušalke z mikrofonom. Danes sem to poizkusil, pa se ni obneslo. Na thinkpadu imam eno poleg druge vtičnici za slušalke in mikrofon, ki sta obarvani standardno zeleno in rožnato, tako da je nemudoma jasno, kaj je treba vtakniti kam (vtikača na slušalkah sta istih barv). Tudi macbook ima dve zvočni vtičnici, ki sicer nista obarvani in sta označeni le z zelo majhnima simboloma (kar blagodejno vpliva na estetskost, malo manj pa na praktičnost), a nič nisem dvomil, da imata isti namen. V tisto s slušalkastim simbolom sem vtaknil slušalčni vtikač, v drugo (z nerazpoznavnim simbolom) pa mikrofonskega. Rezultat je bil, da so slušalke delovale, mikrofon pa ne. Po nekaj brskanja po nastavitvah in beljenja glave se mi je posvetilo, da je tisto, za kar sem mislil, da je mikrofonska vtičnica, v resnici linijska vtičnica (Google je to potrdil). Linijska vtičnica pričakuje ojačan signal z napetostjo kakega volta, mikrofonska pa neojačanega z napetostjo nekaj milivoltov. Ojačan signal dajejo od sebe mikrofonski ojačevalniki (in redki mikrofoni, ki imajo to reč vgrajeno, za kar seveda potrebujejo vir napajanja), tako da so za uporabo z macbookom potrebne slušalke z mikrofonom USB. Kajpak ima svojo uporabo tudi linijski vhod, tako da bi bilo najbolje, če bi vtičnica sprejemala obe vrsti vhodov. Glede na to, da znajo vtičnice na stacionarnih računalnikih zaznati, kaj je bilo vanje vtaknjeno, to očitno ni prav težko narediti. Apple se žal ni odločil za to možnost, kako je s prenosniki drugih proizvajalcev, pa ne vem. Pri thinkpadu še nisem preveril, če prebavi linijski vhod, a tele specifikacije pravijo, da bi ga moral.
Obljubil sem, da bom še kaj povedal o svojem macbooku, in danes bo beseda tekla o železninski plati. Glede na to, da poleg macbooka uporabljam še thinkpad, bom primerjal z njim. Primerjava je dokaj poštena, saj sta oba prenosnika višjega cenovnega razreda; thinkpad sicer izraziteje cilje na poslovne uporabnike, macbook pa na kul ljudi, a na lastnosti, ki so specifične za ta dva trga, se ne bom obešal.
Macbookovo ohišje je odlično. Kljub temu, da ima 15-colski zaslon, thinkpad pa 14-colskega, je macbook po prostornini najbrž manjši (ker je tanjši). Po masi sta sicer primerljiva. Poleg tega macbookovo ohišje daje vtis večje trpežnosti. Thinkpad sicer velja za trpežnega, a vseeno se na njem najde nekaj mest, ki se zdijo krhka. Macbook je pa videti, kot bi bil izdelan iz enega kosa aluminija. Pograjati moram edino sprednji rob spodnjega dela ohišja, na katerem pri tipkanju počivajo zapestja – namreč zoprno oster je. Vseeno zmaga macbook.
Če procesor ni močno obremenjen, sta oba prenosnika neslišna. Pri obremenitvi se pri obeh ventilator začne vrteti hitreje, a thinkpad je še vedno dokaj tih, macbook pa zna biti kar glasen. To sicer ni zelo pomembno, a vendarle zmaga thinkpad.
Baterija se pri obeh prenosnikih izprazni približno enako hitro. Slabost macbooka je, da baterije ne moreš zamenjati sam, prednost pa, da je lepo pospravljena v ohišje in ne štrli zadaj ven kot pri thinkpadu (razlog za štrlenje je, da imam baterijo z največjo kapaciteto, a taka, ki je zlita z ohišjem, se izprazni precej hitreje). Macbooki se postavljajo z magnetnim priključkom za napajanje, ki se brez škode iztakne, če se denimo spotakneš ob kabel. To je koristno, resnici na ljubo pa usodnega pomena ni. Se da pa thinkpadov napajalnik lepše pospraviti, ker ima na kabel pritrjen trak z ježkom. Tudi to je koristno, a ne usodnega pomena. Izenačenje.
Macbookov zaslon je precej dober. Še vedno je vrste TN, tako da čudežev ne gre pričakovati, a je zelo dober predstavnik te vrste (ne vem, če sploh še prodajajo kake prenosnike z zasloni boljših vrst). Thinkpadov zaslon je precej povprečen. Oba imata ločljivost 1440 x 900 in oba sta mat. Vsekakor zmaga za macbook.
Tipkovnico imata oba prenosnika precej dobro. Thinkpadova je morda za spoznanje prijetnejša, je pa macbookova osvetljena. Macbooku sicer manjka nekaj pomembnih tipk (home, end, page up in page down), a mislim, da to ne sodi čisto v železninsko primerjavo. Macbook ima tudi imenitno sledilno ploščico: ogromno in dojemljivo za več hkratnih dotikov. Uporaba dveh prstov za skrolanje je izredno prikladna. K sledilni ploščici spadajoče tipke so pa čisto v Applovem slogu: levi klik dosežeš s pritiskom na spodnji nedesni del ploščice, desni klik pa s pritiskom na spodnji desni vogal. To je čisto prikladno, samo ugotoviti je težko, da deluje tako. Thinkpad ima poleg sledilne ploščice še ščegetavček (ne vem, koliko bralci klikate na povezave v mojih zapisih, a grem stavit, da boste tisti, ki s thinkpadi niste domači, tokrat kliknili), ki pa ga ne uporabljam. Zmaga za macbook.
Do zdaj je macbook zmagoval, a najde se področje, kjer pogori – vtičnice. Oba prenosnika imata vtičnice za mrežo, slušalke, mikrofon, firewire in seveda napajanje. Thinkpad ima poleg tega še telefonsko vtičnico (za vgrajeni modem), a to dandanašnji ni zelo pomembno. Bolj važna je vtičnica za projektor/monitor. Thinkpad ima namreč vtičnico VGA, macbook pa displayPort. DisplayPort je načeloma boljši, a hudič je, da je naprav z displayPortom preklemansko malo in da ko skušaš prenosnik priklopiti na projektor (denimo zavoljo kake predstavitve), ti vedno ponudijo kabel VGA. Z macbookom si torej primoran s sabo nositi adapter, ki ti ga Apple kajpak rad proda. Če želiš na prenosnik priklopiti zunanji monitor (in tipkovnico in miš), seveda VGA ni zadovoljiv. A to thinkpad zelo elegantno reši s priklopno postajo, česar pri Applu ne poznajo. Kar nas pripelje do vtičnic USB. Macbook ima dve, ki sta tako blizu skupaj, da če imam priključeno zunanjo tipkovnico (kar jo večino časa imam), v drugo vtičnico ne morem vtakniti pomnilnika USB. Zoprno! Pri thinkpadu lahko zunanjo tipkovnico (in monitor in miš) priključim na priklopno postajo, poleg tega ima pa tri vtičnice USB, dve na eni strani in eno na drugi – mnogo bolj prikladno. Skratka, kot rečeno, zmaga za thinkpad.
Oba prenosnika imate zvočnike, DVD-ROM, čitalnik kartic SD, kamero, brezžično mrežno kartico in bluetooth. Macbook ima nekoliko boljše zvočnike in kamero, thinkpad pa odstranljiv DVD-ROM (s čim ga je mogoče nadomestiti, sicer ne vem). Thinkpad se poleg tega ponaša še s čitalnikm prstnih odtisov, z režo za expressCard in z zbirko lučk, ki oznanjajo delovanje mreže, bluetootha, diska in še nekaterih reči. Zadev, ki govore v prid thinkpadu, je več, a od naštetega se mi še najpomembnejši zdijo zvočniki (ki so pri thinkpadu res klavrni), zato recimo neodločeno.
Na koncu moram torej zaključiti, da je hardversko macbook nekoliko boljši (rezultat 3:2 in dve izenačenji). Je pa tudi res, da thinkpada na nobenem področju ne morem kaj hudo kritizirati (povsod je v redu, čeravno slabši od macbooka), medtem ko si macbook pri priključkih zasluži grajo. Vsekakor sta pa oba prenosnika precej dobra.
Dopolnilo:
Dodal sem omembo expressCard.
Danes se po cesti mimo mojega stanovanja že cel dan vozijo osirenjena vozila. Med njimi so vsekakor policijska in gasilska, rešilnega pa še nisem zapazil (a glede na to, da ne tečem vsakič k oknu, bi ga bil zlahka spregledal). Kaj se dogaja, ne vem, ampak morda so kaki nemiri za praznik dela. V Berlinu se na ta dan menda radi sklofajo skrajni desničarji in levičarji – morda ta ljubki šport gojijo tudi v Rostocku.
Dopolnilo:
Jep, tudi v Rostocku je bil žur. Menda se je zbralo okrog 600 pristašev NPD, skrajno desničarske in nacionalistične stranke, ki jo nekateri označujejo za neonacistično (čeprav se je zaenkrat uspela izogniti prepovedi). Njim nasproti je stalo primerljivo število levičarskih protidemonstrantov. Krotilo jih je mnogo policistov, tako da se je zadeva končala brez prehudega nasilja. Malo so se sicer stepli, nekoga so tudi zaprli in eno restavracijo s hitro hrano so uspeli zakuriti, hujšega pa ni bilo.
Predprejšnji vikend sem bil na izletu v Stralsundu, ki sem ga omenil že ob obisku Wismarja – mesti sta namreč družno prišli na Unescov seznam svetovne dediščine. Stralsund je simpatičen kraj, morda bolj od Wismarja (morda pa sem ta vtis dobil zaradi mnogo prijetnejšega vremena). Je pa treba priznati, da so si mesta tu naokoli dokaj podobna in da njih ogledovanje postaja nekoliko enolično. Z ogledi mest v Mecklenburg-Predpomorjanski sem zato zaključil, si bom pa ogledal še kako v sosednjih deželah. O podobnosti mest priča ogledovalni postopek, ki ga priobčujem.
Stralsund premore kar dva akvarija – enega v morskem muzeju (morskem, ne pomorskem kot v Rostocku, kar pomeni, da se ukvarja bolj z morjem kot s plovbo po njem) in enega posebej. Sam sem si ogledal prvega, ker sem do njega prišel prej in ker sem želel videti tudi sam muzej, ne izključujem pa možnosti, da jo bom kdaj mahnil še v drugega, saj je menda precej dober. Tudi prvi ni slab, čeprav sem videl že kakega boljšega – nazadnje recimo v Genovi. Mi je bil pa všeč muzejski del, posebej razstava o ribolovu. Nazorno so bile prikazane različne vrste ribolova z vlečnimi mrežami, o čemer do zdaj nisem vedel prav ničesar (razen da obstaja). Poleg tega je bilo razstavljenih par kitovih okostij in drugih morskih živali.
Stralsund premore še eno nestandardno zanimivost: staro hišo nekega trgovca, preurejeno v muzej. Oprema v hiši je v precej slabem stanju in name ni naredila prav silnega vtisa, je pa fascinantna sama zgradba – najbolj zavoljo svoje krivosti. Že tloris ne premore skoraj nobenega pravega kota, poleg tega pa je polna skrivenčenih tramov, ne povsem pravokotnih vrat in podobnega. Kaj je razlog za to, ne vem – morda jim za pravokotnost ni bilo mar, morda so bili nespodobni zidarji, morda pa je bilo kaj čisto tretjega. Hiša ima šest nadstropij: spodnja tri so stanovanjska, zgornja tri pa skladiščna (lastnik je v njih hranil trgovsko blago). Slednja so zaradi visoke koničaste strehe pravzaprav vsa tri podstrehe. Skozi celo hišo je speljan navpičen jašek, po katerem se da s pomočjo škripca na vrhu dvigati in spuščati tovor. Slik žal nimam, ker je bilo za fotografiranje treba doplačati, jaz sem bil pa na koncu dneva že nekoliko utrujen in sem se odločil, da se bom fotografiranju pač odrekel.
Včeraj sem dobil nazaj svojega macbooka, za katerega sem omenil, da je bil na servisu. Za nedelovanje baterije ni bila kriva sama baterija, ampak okvara osnovne plošče. Zapis o macbooku imam še vedno v načrtu (morda celo več kot enega), a danes bo govora zgolj o miši. Ko sem macbooka v roke dobil prvič, namreč miši še nisem imel, tako da sem jo preizkusil šele danes. Za popolno applovsko izkušnjo sem si omislil magic mouse, ki je lična in zanimiva, a žal ne najbolj praktična.
Prva težava je sicer čisto subjektivna, a zato nič manjša – miš je premajhna. Meni ustrezajo miši, ki jih držim s celo dlanjo, tole se da držati pa samo s prsti. Naslednja težava je, da je nemarno počasna, tudi če hitrost nastavim na največjo. To pesti precej ljudi, zato se na internetu najde rešitev, ki sicer deluje, ni pa najbolj posrečena – za popravek hitrosti je treba vnesti ukaz v konzolo, se odjaviti iz operacijskega sistema, prijaviti nazaj, preveriti, če je hitrost ustrezna, in po potrebi vajo ponoviti. Tudi pospeševanje miši (to je relativno hitrejše gibanje kazalca glede na gibanje miši pri absolutno hitrejšem gibanju miši) je nekoliko premočno, a nastavitve za to še nisem našel.
Glavni razlog za zanimivost magic mouse je, da ima enotno gladko površino, ki deluje kot sledilna ploščica. Apple včasih kupcem na miši ni privoščil več kot enega gumba, kar je zelo applovsko. Podjetje se namreč rado drži filozofije “manj je več”, ki je včasih pravilna, včasih pa tudi ne (česar Apple kajpak ne prizna, saj sam najbolje ve, kaj je za njihove kupce dobro). Recimo v primeru miši je po mojem skromnem mnenju takšna minimalistična filozofija brca v temo in k sreči magic mouse pozna dva gumba – pritisk na desno stran površine deluje kot drugi gumb (privzeto je sicer izključen). Poteg s prstom po površini miši služi skrolanju (kakega smiselnega prevoda za to ne najdem) in je torej enakovreden vrtenju kolesca. Deluje dobro in je najbrž celo nekoliko bolj prijeten od uporabe kolesca. Poteg z dvema prstoma levo ali desno pa denimo v spletnem brskalniku deluje kot gumb naprej/nazaj. To – vsaj z mojimi prsti – deluje slabo in dosti bolj vesel bi bil podpalčnih gumbov, ki jih poznajo druge miši.
Zaključim lahko, da je Applova čarobna miš za ljudi, ki jim držanje miši s prsti ustreza, čisto v redu izbira, tisti, ki imajo raje večje miši, bodo pa bolj zadovoljni z izdelkom kakega drugega proizvajalca – ob predpostavki seveda, da se zanj dobijo gonilniki za Mac OS X (recimo za Logitechove miši, ki so itak zakon, to po vsem videzu velja).
Za vikend sem zapisal, da moram ob priliki kako reči čez nemško bančništvo. Danes zjutraj sem poizkusil z bančno kartico plačati najemnino, pa čitalnik kartice ni hotel prebaviti. To štejem za znak z višav, da je čas za zapis na to temo.
Ko sem jo primahal v Rostock, sem si moral čim prej omisliti bančni račun (na katerega potem dolgo časa ni nič kanilo, o čemer moram tudi še kaj reči, ampak ta zgodba je dolga in boleča in se niti še ni končala, tako da jo prihranimo za drugič). Ko sem o izbiri banke pobaral službenega cimra, mi je povedal, da je v redu Sparkasse, ker ima veliko bankomatov, da pa je menda draga. To ni bil ravno nasvet, kakršnega sem si želel, zato sem šel zadevo raziskovat na internet. Tam sem ugotovil, da imajo Nemci veliko bank, da ima vsaka banka več različnih računov in da je skratka domala nemogoče ugotoviti, kaj je najugodnejša možnost. Ugotovil sem tudi, da ima Sparkasse od nemških bank res največ bankomatov (čez 25.000), da tukaj lopovi za dvig denarja na tujem bankomatu zaračunajo okrog 5 EUR (naše sicer kritizirane banke so v tem pogledu prav dobrotljive) in da ima Sparkasse poslovalnico blizu moje službe. Tako sem vendarle odjadral na njeno spletno stran (v izvedbi Ostseesparkasse – v teh krajih se tiste reči, ki se ne imenujejo Hansa-nekaj, imenujejo Ostsee-nekaj), da bi ugotovil, kaj to pomeni, da je draga. Izkazalo se je, da me je cimer dezinformiral: če si pri volji poslovati prek interneta (kar jaz vsekakor sem), so več ali manj vse storitve zastonj. Odločitev ja tako padla.
Ko sem prišel v banko, so uspeli najti eno simpatično mladenko, ki je za silo govorila angleško, in brez večjih težav sem odprl račun. Naročil sem tudi mastercard. Zataknilo pa se je pri elektronskem poslovanju – za to je bil namreč potreben čitalnik kartic (za 50 EUR) ali nemški mobilec (za potrditev transakcij ti pošljejo SMS s šifro, ki jo potem vneseš na spletno stran). Ker je predplačan telefon čisto uporabna reč, ki za povrh stane manj od (ne prav široko uporabnega) čitalnika kartic, je bil očitna izbira, samo imel ga takrat še nisem. Tako sva se zmenila, da se vrnem, ko ga bom dobil.
Telefon sem si v prihodnjih dneh omislil, a da mi ne bi bilo treba v banko prevečkrat, sem počakal, da sta prispeli kartici maestro in mastercard. Sparkasse ima namreč grdo navado, da moraš po PIN za kartico osebno v poslovalnico. Ko sem obe kartici dobil, sem se oglasil v banki, prevzel PINa in povedal, da zdaj imam nemški telefon. Neka druga mladenka, ki angleško ni znala kaj dosti (torej precej bolj tipičen primerek), mi je nekako dopovedala, da moram zdaj počakati, da mi pošljejo nek papir, nakar bom moral z njim spet priti v poslovalnico in šele nato bom lahko elektronsko bankoval.
Oborožen z delujočima karticama sem se ju nemudoma lotil preizkusiti. Najprej sem ugotovil, da imajo Nemci zelo radi bančne avtomate. V preddverju moje banke stojijo avtomati treh vrst. Prva je namenjena tiskanju izpiskov. Mislim, da pošiljanje izpiskov na dom v Namčiji ni v navadi in da si jih ljudje tiskajo z avtomatom. Naslednja je običajen bankomat. Njegova ne najbolj simpatična poteza je, da ob vstavitvi tuje kartice (recimo moje slovenske) ponudi izbiro jezika, ob vstavitvi nemške mu pa ne pride na misel, da bi uporabnik utegnil ne razumeti nemško. Glede na to, da bankomati niso zelo zapletene naprave, to k sreči sicer ni huda ovira. Potlej je pa tu še tretja vrsta, nekakšen bolj sofisticiran bankomat, ki se uporablja za nakazovanje denarja, sklepanje trajnikov ipd.
S kartico maestro (oziroma EC – v mojem primeru gre za isto kartico, je pa oznaka EC v Nemčiji dosti bolj pogosta) se da plačati več ali manj povsod. Precej drugače je pa s kreditnimi karticami – teh ne sprejemajo domala nikjer. Mislim, da mi je s kreditno kartico do zdaj uspelo plačati na črpalkah in enkrat v restavraciji, v trgovini pa še v nobeni. Obup! Pa – kot omenjeno – še občasno se upre in noče delati. To se mi je trikrat zgodilo na potovanju v Madrid, vendar so v banki zatrdili, da pri njih ni videti nič sumljivega.
Kak teden po obisku banke sem dobil pismo, v katerem so mi sporočili, naj pridem v poslovalnico, da jim povem telefonsko številko. Sumim, da je bila ona mladenka, ki ni znala angleško, zavoljo komunikacijskih težav tolikanj vznemirjena, da me je po številki pozabila vprašati. Kakorkoli že, k sreči sem imel vizitko z e-poštnim naslovom prve mladenke, tako da sem jim telefonsko številko lahko sporočil po e-pošti. Še kak teden kasneje sem dobil tudi oni famozni papir, ki sem ga podpisal in dostavil v banko. Potlej je bilo potrebne še nekaj telovadbe s spletnim vmesnikom in mobilcem, a na koncu sem elektronsko bančništvo uspešno začel uporabljati.
Elektronsko bančništvo moje nemške banke je čisto uporabno, vendar je svetlobna leta za NLBjevim Klikom (o katerem sem sicer slišal več slabega kot dobrega, čeprav meni služi v redu). Kolikor sem uspel ugotoviti, od Klika zmore natanko eno stvar več: polniti predplačniške mobilce. Seznam prednosti Klika je pa zelo dolg: na prvem mestu zame je prav gotovo vpogled v transakcije s kreditnimi karticami, potlej so pa tu še – če se omejim na reči, ki sem jih že kdaj uporabil – zaupna komunikacija z banko, sklenitev vezave in sprememba kartičnega limita. Reči, ki jih nisem uporabil še nikoli, je pa še nekajkrat toliko.
No, za konec naj se vrnem še k današnji težavi s plačevanjem najemnine. V banko sem šel preverit, če je kaj narobe z mojim računom ali kartico. Za račun so zatrdili, da je z njim vse v redu, za kartico mi pa niso znali povedati nič pametnega. Da banka ne zna preveriti, če je z magnetnim zapisom na kartici vse v redu, se mi zdi precej čudno, a presenetili me s tem niso, saj sem imel natanko tako izkušnjo že pri NLB. Za razliko od NLB (kjer so bili popolnoma nekoristni in za povrh še zoprni) so mi v Sparkasse prijazno ponudili, da mojo kartico nekam pošljejo, kjer jo bodo preverili. Rekel sem, da zaenkrat ni treba in da se bom vrnil, če bo težava vztrajala. No, zvečer sem potem najemnino s kartico brez težav plačal. Nedeterminističnost imam tako rad …