Keytronicove tipkovnice so odlične in niti preveč drage niso bile. Ampak v Sloveniji jih ni več mogoče dobiti. Zakaj?! Pa ko bi jo vsaj lahko naročil iz tujine, a v tem preimeru ne bo slovenska.
In mimogrede še en namig Melomu: to, da na cenik napišete, da je informativen, ni opravičilo za to, da so na njem izdelki, za katere veste, da jih nimate. Tak cenik je dezinformativen.
Ko sem si omislil večji monitor, sem potreboval tudi večje ozadje za namizje v Windows. Strani z ozadji sicer ne manjka, teže pa je najti taka v ločljivosti 1920 x 1200. Mojim potrebam je odlično zadostila tale stran, ki ponuja izjemno kul fraktalna ozadja v množici ločljivosti. Tako me je navdušila, da sem celo prispeval nekaj dolarjev. Moje namizje zdaj krasi tole:
Včeraj sem cel dan letal okrog zdravnikov, da bi me ozdravili pikavosti.
Osebni zdravnik: ne ve, kaj mi je.
Dermatologinja (po bežnem pregledu): alergija na antibiotik. Najbolje bo, da ostanem v bolnici, kjer me bodo mučili z injekcijami.
Babnice na infekcijski kliniki (s kar štirimi sem imel opraviti in bile so precej temeljite): mogoče alergija, najbrž pa nekakšen virus. Jemljem naj nekaj proti alergiji, v bolnico ni treba, čez nekaj dni naj bi bilo bolje.
Sklep: nihče ne ve, kaj je narobe. Preiskave kažejo, da je z mano vse v redu … samo od glave do peta sem pikast (pravzaprav je zadeva že toliko napredovala, da sem v precejšnji meri kar enakomerno rdeč). Ubogal bom one z infekcijske klinike, ker me bolnica in injekcije ne privlačijo najbolj.
Če se ne motim, sta slovenski ustreznici nekaj o nesreči, ki nikoli ne pride sama, in o hudiču, ki ima mlade. Kakorkoli že, zadeva drži.
Prejšnji teden sem zbolel. Zdravnik je rekel, da imam vnetje žrela, in mi predpisal antibiotik. No, včeraj sem pa po celem telesu postal pikast – menda zaradi alergije na tisti atibiotik. Dobil sem injekcijo ni tablete, ki pa kaj dosti niso pomagale. Grem danes spet k zdravniku. Drek!
Tole namreč. Včeraj smo dobili en projekt (no, ne samo enega, ampak z drugimi nisem imel nič opraviti). Šef je bil jako prešerno razpoložen in je častil eno velepico, ki smo jo zmazali med odsečnim sestankom. Po pričakovanjih je projekt, ki smo ga dobili, tisti, na katerega se je eden od sodelavcev celo nekaj spoznal. Zabavno pa je, da je ta sodelavec, za katerega se je kajpada pričakovalo, da bo na projektu tudi delal, že zapustil odsek.
Zadnji Joker, ki se v dveh člankih ukvarja z visokoločljivostnim videom, me je spodbodel, da izpolnim obljubo in se še malo razpišem o HD-DVDju. Vse, kar bom napisal, bo povečini držalo tudi za njegovega tekmeca blu-ray, a ker slednjega še ni na tržišču, se zaenkrat posebej z njim ne bom ukvarjal.
Prvo vprašanje, ki se zastavi, je prav gotovo, ali ima HD-DVD sploh smisel, ali je (dovolj) boljši od DVDja. Njegova ločljivost 1920 x 1080 je v primerjavi s 720 x 576 ali 720 x 480, ki jo ponuja DVD, v teoriji prav gotovo ogromen napredek. Pa je tudi v praksi, glede na to, da je DVD videti čisto zadovoljiv? Zdi se, da je odgovor pritrdilen – denimo prve recenzije HD-DVDjev na The Digital Bits, bržkone najpomembnejši strani o DVDjih ipd., so precej pohvalne. Seveda pa HD-DVDji zahtevajo ustrezno opremo. Kot prvo mora biti zmožna prikazati dovolj veliko ločljivost, kot drugo pa mora proizvesti dovolj veliko sliko (ali pa je sliko treba gledati od dovolj blizu). Razna priporočila pravijo, da naj bo za kinematografsko vzdušje gledalec od slike oddaljen približno 1,5 njene diagonale, kar je dosti manj od razdalje, s katere običajno gledamo televizijo. Pri gledanje s take razdalje se piksli ločljivosti HD-DVDja še ne razločijo, ločljivosti DVDja pa. Moj 24-inčni monitor LCD Dell UltraSharp 2405 FPW bi z ločljivostjo 1920 x 1200 moral biti kar primeren. Glede na to, da se mi marsikak divx, ki je bil na starem 19-inčnem katodniku videti čisto spodoben, zdaj zdi grd, in da tudi pri DVDjih opažam pomanjkljivosti, verjamem, da s HD-DVDji bom pridobil. Seveda pa ni vse rožnato (pravzaprav je daleč od tega).
Zame in meni podobne, ki nas zanima predvajanje na računalniku, je prvi problem, da zaenkrat ni na voljo računalniških pogonov HD-DVD. Vendar ne dvomim, da se bo to rešilo – vprašanje je le, kako hitro in za kakšno ceno.
Naslednja težava so zvočni zapisi. HD-DVD ponuja tri nove: Dolby TrueHD, Dolby Digital Plus in DTS-HD Master Audio. Vsi trije naj bi bilo boljši od česarkoli, kar ponuja DVD, prvi in tretji sta celo brezizgubna. Hudič je le, da jih zaenkrat z ničemer ni možno predvajati v vsej njihovi krasoti. Ampak tudi to se bo s časom rešilo.
Potem pa pridemo do resnejšega problema: HDCP. To je standard za šifriranje videa, ki ga morajo za predvajanje v polni ločljivosti podpirati vse vpletene naprave, kar pri računalniškem predvajanju pomeni predvajalnik, grafična kartica in monitor. Namen HDCPja je seveda preprečevanje nezakonitega presnemavanja. Če kak člen verige HDCPja ne podpira, se utegne zgoditi, da se video sploh ne predvaja ali pa da se predvaja z ločljivostjo 960 x 540. Grafičnih kartic in monitorjev s podporo HDCPju zaenkrat ni ravno na pretek, sploh me pa navdušuje, da ga ne podpira moj krasni monitor.
Sicer ni vse izgubljeno, ker trenutni filmi HDCPja ne zahtevajo, ampak nemogoče je predvideti, kako se bodo studiji odločali v prihodnje. Če se bodo slabo, so rešitev tudi zunanje naprave, kakršna je tale, ki sprejmejo signal s HDCPjem, oddajajo pa takega brez, vendar so drage in vprašanje je, če podpirajo ločljivost 1920 x 1200, kakršno uporablja moj monitor (DVI namreč ne prebavlja najbolje ločljivosti večjih od 1600 x 1200). Poleg tega jih izdajatelji HD-DVDjev lahko onemogočijo. Vsaka naprava, ki podpira HDCP, ima namreč svoj odšifrirni ključ, na HD-DVDje pa je moč shraniti seznam neveljavnih ključev. In kajpada je možno, da se bo našel kak softverski način za zaobitje HDCPja. A ne glede na to, ali rešitev bo na voljo (in ali bo sploh potrebna), je skrajno bedno, da si moram beliti glavo s tem, ali bom lahko gledal pošteno kupljene HD-DVDje.
Na koncu pa nastopi še problem odločitve, katere HD-DVDje (ali diske blu-ray) kupiti. Na seznamu napovedanih filmov se najde marsikaj zanimivega (in še več se bo v prihodnje). Gotovo se bom odločil za nakup filmov, ki jih še nimam na DVDjih, pa bi jih želel imeti: The Matrix, The Fifth Element, Kill Bill … Vprašanje je le, ali jih je smiselno kupiti takoj ali je bolje počakati na kake boljše izdaje, ko bo medij bolj zrel. Dilema so filmi, ki jih že imam na DVDjih. Glede na to, da sem vedno iskal najboljše izdaje, bi moral DVDja nadomestiti z njihovimi visokoločljivostnimi nasledniki, ampak to storiti za celo zbirko (no, ali pa vsaj tisti del, za katerega bo možno) bi bil hudo drag špas. Najbrž se bom za ta korak odločil samo pri par najljubših filmih.
Ta teden sem si ogledal Samurai X OVA. Zadevo sem že pred časom snel z interneta, ampak sem po ogledu prvega dela sklenil, da si zasluži nakup DVDja, tako da je na vrsto prišla šele zdaj.
Kenshin je mladenič, ki nadvse spretno vihti meč in sodeluje pri obnovi meiji (to je prevod za meiji restoration – mogoče ne najbolj posrečen, ampak boljšega ne poznam) na strani, ki strmoglavi šogunat, kar je Japonski prineselo prepotrebno modernizacijo. In čeprav se bori iz nadvse plemenitih vzgibov, da bi sonarodnjakom omogočil boljši jutri, mu krvoprelitje leži na duši, zato po koncu bojev priseže, da ne bo nikogar več ubil. Še naprej pa se trudi pomagati ljudem, pri čemer uporablja obratnorezilni meč (torej tak, ki ima rezilo na obratni strani od tiste, s katero se udarja), kasneje pa sploh nobenega orožja.
Njegovo otroštvo in udejstvovanje v obnovi meiji prikazujejo prvi štirje deli OVA, ki skupaj nosijo naslov Remembrances, po dva in dva pa Trust in Betrayal. Klatenju z obratnorezilnim mečem je posvečenih 95 delov TV serije in film Samurai X: The Motion Picture. V zrelih letih pa ga vidimo v zadnjih dveh delih OVA Reflections. TV serijo in film sem gledal že pred nekaj časa in sta kar všečna, ne pa ravno navdušujoča. Za moj okus sta malo premalo realistična, preveč je letanja in bliskanja med boji, na zaslonu se izpisujejo imena posebnih napadov itd.
Prvi štirje deli OVA so pa eden najboljših animejev, kar sem jih kdaj videl. Že na pogled so izjemni – risba je čudovita, animacija gladka in tudi tehnično so DVDji zelo solidni. Zgodba prav nič ne zaostaja. Pripoveduje o mladem Kenshinu (takrat sicer nosi drugo ime), ki je bil prodan v suženjstvo, nakar družbo, s katero potuje, napadejo roparji. Pred smrtjo ga reši mečevalec, ki ga kasneje priuči svoje umetnosti. Ko se začne obnova meiji, Kenshin, ki vidi trpljenje ljudstva, ne strpi pri mojstru in se vrže v nemire. Pobija v službi vodje klana Choshu, enega od glavnih nasprotnikov šogunata. Nasilje je prikazano brezkompromisno, vendar boji niso neestetski. Kenshinovi občutki ob njegovem početju so obravnavani mojstrsko: sicer verjame, da dela prav, njegovi bližnji mu skušajo pomagati, a vendarle ne najde miru. Ko se zaljubi in se za nekaj časa umakne spopadom, si gledalec drzne upati, da bo morda le našel srečo, a ves čas je čutiti napetost in res, spokoj ne traja. Zaključek je pretresljiv.
Zadnja dva dela OVA sta nekoliko slabša. Ker sem poznal TV serijo, so me živcirali preštevilni flashbacki (ki kažejo prizore iz nje), če je ne bi bil videl, bi pa ta dva dela najbrž le stežka razumel. Poleg tega se na trenutke malce vlečeta in predvsem sta tako nagravžno žalostna, da sta me kar ujezila. To seveda pomeni, da me nista pustila hladnega, kar je dobro, ampak malo manj zamorjenosti bi se prileglo.
Kot poroča Kit, so se pojavila orodja za objavljanje spama v komentarijih blogov, ki obvladajo javascript. To je ugotovil, ker za boj proti spamu uporablja WordPress Hashcash, plugin za WordPress, ki od vsakogar, ki bi rad komentiral, zahteva izračun v javascriptu, preden mu komentar dovoli oddati.
Je to znak, da so tudi moji na spletu objavljeni e-poštni naslovi v nevarnosti? Spamerjev se namreč otepam tako, da naslove z javascriptom izpišem v brskalniku, nekako takole:
<script language=”JavaScript” type=”text/JavaScript”>
kdo=”blog”;
kje=”mitja.ws”;
document.write (‘<a href=\”mailto:’+kdo+’@’+kje+’\”>E-pošta</a>’);
</script>
Dopolnilo:
Menda tisti Hashcash ne dela ravno tega, kar se zdi, tako da ga je mogoče zaobiti tudi kako drugače. Bi se pa v ta namen morali spamerji eksplicitno ukvarjati z njim, kar se mi zdi skoraj manj verjetno, kot da se je njihov softver naučil javascripta.
Najin zadnji postanek na klatenju po Italiji je bila Genova. Ker se mi je pri organizaciji potovanja mudilo, sem se zanjo odločil, preden sem raziskal, kaj točno je tam videti. Izkazalo se je, da prav hudo turistično mesto Genova ni, vendar je za dan in pol, kolikor sva prebila tam, zanimivosti čisto dovolj.
Najbolj vznemirljiv del obiska mesta je bilo iskanje prenočišča. Ker nerad karkoli prepustim naključju, sem rezerviral sobo v prenočišču Maura. Naslov sem poznal in zadevo sem imel celo narisano na zemljevidu, zato sem pričakoval, da je ne bo težko najti. Ko sva prispela na mesto, se je pa najprej izkazalo, da so hišne številke razvrščene čisto naključno, in celo ko sva prišla do iskane številke 30, prenočišča tam ni hotelo biti. Šele po drugem telefonskem klicu lastnici mi je ta zaupala, da morava brati napise na zvoncih in kateri priimek morava iskati. Prenočišče je namreč v čisto navadni stanovanjski hiši, ki ni nikjer označena z napisom Maura. In za povrh ima tista ulica (vsaj) dve številki 30.
Naslednji dan sva jo po klavrnem zajtrku (niti kruha nama niso dali – zadovoljiti sva se morala s prepečencem; je pa res, da so se potrudili in mi pripravili kakav, ki ga v običajni ponudbi ni) mahnila po mestu. Ker o Genovi nisva bila prav dobro podučena, sva si omislila vodnik, ki se je izkazal za zelo posrečenega: precej podrobno je opisoval natanko eno pot skozi staro mesto, kar je kot naročeno za turiste z bolj malo časa. Ugotovila sva, da so bili genovežani nadvse srboriti ljudje, ki se med seboj tako zelo niso marali, da so v nekem obdobju morali celo uvoziti guvernerja, da jim je vladal (in proti kateremu so se potem seveda uprli). Je pa res, da dolgčas v srednjeveški Genovi ni bilo in Jelki je bilo prav žal, da ne živimo več v tako slikovitih časih.
Rdeča palača (palač se v Genovi kar tare)
Stolnica sv. Lovrenca v za Genovo značilnem progastem slogu
Zgradba neznanega namena v pristanišču
Zadnji dan sva si šla ogledat še akvarij, ki je menda zelo dober, vendar sva zaradi oderuške vstopnine raje krenila v pomorski muzej. Slednji je kar všečen, ravno odličen pa ne. Mogoče mu do odličnosti manjkajo samo podrobnejši napisi v angleščini (napisi v angleščini sicer so, vendar iz njih izveš le osnovne stvari). Malo me je jezilo tudi, da se je v muzeju ravno odvijalo nekakšno zborovanje, zaradi katerega je bil prostor z galejo v naravni velikosti zaprt. Po kosilu pa sva krenila domov – kljub nekaterim težavicam prav zadovoljna.
Cinque Terre (pet zemelj) so peterica na vse kriplje slikovitih vasic na severozahodni italijanski obali. Tvorijo jih stare pisano pobarvana hiše, med katerimi se vijejo ozke strme uličice. Razen na nekaj mestih se iz morja pnejo skalne pečine, nad vasmi pa se dvigajo pobočja, ki so ponekod poraščena z makijo, drugod pa oblikovana v terase z vrtovi in vinogradi.
Vernazza
Hribi nad Vernazzo
Uličica v Vernazzi
Manarola, še ena od vasi
Če grem jaz v kak tuj kraj, čutim potrebo, da sistematično pregledam prav vse, kar je tam za videti. A ker je Jelka pristašica bolj zložnega turizma, nosu vendarle nisva vtaknila čisto v vsak kotiček. Vseeno sva si Cinque Terre kar zadovoljivo ogledala (zares izpustila sva le eno od vasi, Monterosso), pa tudi sam moram priznati, da zadeve, kot je lagodno posedanje na soncu visoko nad vasjo ob dobri mortadeli, siru, olivah in posušenih paradižnikih, niso brez svojega čara. Še najbolj nevšečen del obiska je bil, da so bile vasice zaradi praznikov nabito polne turistov.
