Cinque Terre: pot tja

V Italiji je res bilo fino, v nemajhni meri po zaslugi v prejšnjem zapisu omenjene deklice (Jelke po imenu, o kateri se nadejam, da bo na teh straneh tekla beseda še velikokrat). Spričo pomanjkanja časa bom o potepanju poročal v več kosih.

Najprej naju je pot vodila do Pise, ki sem si jo sam sicer že imel priliko ogledati, ker se je tam predlanskim odvijala konferenca ECML/PKDD, Jelka pa še ne. Edina zanimivost do tja je bilo drevo sredi avtoceste, ki se mi je že v preteklosti zdelo precej kul, tokrat sva ga pa tudi uspela ujeti v objektiv.

Drevo sredi avtoceste
Drevo sredi avtoceste

Ker nobenemu od naju ni preveč ljubo zgodnje vstajanje in ker sva imela pred sabo še kar nekaj poti, sva si v Pisi privoščila le kratek ogled stolnice z okolico. Ta okolica vključuje tudi slavni stolp, na katerega se pa ne bi bila mogla povzpeti, tudi če bi bila hotela, ker je število obiskovalcev omejeno, kraj pa je bil preplavljen s turisti. Klasična fotka Jelke, ki skuša prevrniti stolp (še bolj klasično bi bilo, če bi ga podpirala, ampak tolikšnji klasičnosti bi se lahko reklo neizvirnost, česa takega si pa Jelka ne dovoli) žal ni uspela.

Stolnica v Pisi
Stolnica v Pisi

Do Pise sva se vozila po avtocestah, tako da je bila navigacija dokaj lahka, potem so se pa stvari zapletle. Bliže kot sva bila Cinque Terram, bolj sva bila izgubljena, pa še temnilo se je. Za piko na i so ceste v tistih krajih zelo ozke, strme in vijugaste. Pred odhodom sem na spletu bral, da je tja bolje iti z vlakom, vendar teh priporočil nisem vzel preveč resno, ker niso bila podkrepljena z razlago, zakaj je tako. Naj torej razlolžim. Vsaj za Vernazzo, kjer sva bivala midva, velja, da se z vlakom pride bolj v središče vasi, kot z avtom, ker je samo središče zaprto za promet, bližnja okolica pa popolnoma zaparkirana (da ne omenjam, da so parkirni prostori blizu vasi rezervirani za domačine – za kar se sicer nisva menila, dopuščam pa, da bi bilo to lahko privedlo do kakih nevšečnosti). Poleg tega je vožnja po cestah, kjer je pogosto na eni strani prepad, na drugi skalna stena, srečevanje pa nemogoče, precej zoprna. Če bi šel v Cinque Terre še enkrat, bi avto pustil v La Spezii ali Levantu in pot nadaljeval z vlakom. Videti je, da vlaki vozijo pogosto in ob vseh časih dneva (tudi ponoči je bilo slišati njihov ropot).

No, vendarle nama je uspelo doseči Vernazzo in tudi sobo sva našla, čeprav je to zahtevalo telefonski klic lastnici (soba je bila namreč skrita v stranski uličici in označena le s kosom papirja z mojim imenom na vratih). Namestitev je bila dokaj preprosta, vendar nama je čisto dobro služila, cena je bila zmernih 55 EUR na noč in lahko sva bila vesela, da sva jo sploh dobila, ker sem pred odhodom moral poslati e-pisma na kakih 30 naslovov, da sem našel kaj, kar ni bilo zasedeno. Malo slabše se je končalo iskanje večerje, ker od (zelo številnih) restavracij v vasi prav nobena ne streže hrane po 23:00, ampak tudi ob sendvičih sva preživela.

JAE in dvokanalni pomnilniški dostop

Ta teden sem znancu nameščal Windows na nov računalnik. Pri zagonu sem opazil opozorilo o enokanalnem pomnilniškem dostopu. Pentiumi 4 načeloma uporabljajo dvokanalnega, torej vzporedno uporabljajo dva pomnilniška modula, pri JAE so mu pa očitno prodali računalnik s samo enim modulom, kar pomeni, da so mu prepolovili prenos podatkov med procesorjem in pomnilnikom. Saj kake občutne upočasnitve to najbrž ne povzroča, je pa povsem nepotrebno. So nesposobni? Malopridni? Kaj tretjega? Kakršenkoli je že razlog, tole le potrjuje moje stališče, da računalniškim trgovcem (in serviserjem) ne gre zaupati. In seveda je prav možno, da strokovnost drugih trgovcev ni nič boljša, samo jaz jih teže ujamem pri kaki neumnosti, ker se na njihova področja manj spoznam.

Dopolnilo:
Zanimivo – spodaj je odgovor, za katerega se zdi, da prihaja od JAE. Menda so ‘kaj tretjega’ in sem jim tule naredil malo krivice. Sicer moram reči, da sem imel z računalniškimi trgovci nasploh toliko slabih izkušenj, da tole moje mnenje o njih izboljša le neznatno, ampak bom vseeno v prihodnje malce bolj pazil, preden se bom lotil udrihanja po kom.

Falot z eBaya

Na eBayu sem pri trgovcu, ki se je zdel vsega zaupanja vreden, kupil za ~100 USD kart magic. Ker o kartah dolgo časa ni bilo ne duha in ne sluha, sem ga pobaral, kaj se dogaja. Odgovora ni bilo, zato sem mu poslal še par e-pisem, vendar se je zganil šele, ko sem mu zagrozil z negativnim feedbackom (po feedbacku, ki ga prodajalcem dajejo kupci, se na eBayu presoja poštenje tgovcev, tako da se s tem ne gre šaliti). Opravičil se je in obljubil, da bo karte nemudoma poslal še enkrat. To se je zdel ugoden izid, kajti lahko bi bil tudi rekel, da ni odgovoren za izgubljene pošiljke. No, pošiljka je predvčerajšnjim res prispela, vendar je kuverta vsebovala samo račun, kart pa ne. Ko sem pošiljatelju zatežil, je odpisal, naj mu pošljem pismo z izjavo, da kart nisem prejel, s tem pismom pa da bo šel nad zavarovalnico, kajti pošiljka je bila zavarovana. Močno se mi zdi, da možakar noče kriti izgube kart, zato je poslal zavarovano prazno kuverto in zdaj namerava nategniti zavarovalnico. Zvito – in malopridno. Bom poročal, kako se bo zadeva iztekla.

Drugi pokojninski steber

Za svojo pokojnino varčujem v kar dveh pokojninski skladih. Glede prvega (upravlja ga Kapitalska družba) nimam dosti izbire, ker sem javni uslužbenec in so nam to pač sindikati izborili namesto povišanja plače. V drugega (tega upravlja Prva pokojninska družba) pa zame vplačuje IJS pod nekakšnimi davčno ugodnimi pogoji, za kar mi je bilo ob nastopu službe razloženo, da se splača (in mogoče se res, mogoče pa tudi ne, ampak glede na to, da gre za precej majhen znesek, naj bo).

Kapitalska družba se mi je letos pohvalila, da je poslovala zelo uspešno. In kaj to pomeni? Da je pridelala 3,6 % donosa. Glede na to, da je bila lanska inflacija 2,3 %, se mi to zdi precej bedno, prav zagotovo pa ne zelo uspešno. Čeprav je res, da so se še vedno izkazali bolje od Prve pokojninske družbe s 3,1 % donosa. Ampak slednji se s tem vsaj niso hvalili. Take klavrne številke so seveda posledice tega, da imajo pokojninski skladi predpisan minimalen letni donos in da morajo zato vlagati konzervativno. Se pa seveda tako konzervativno vlaganje pri izrazito dolgoročnih naložbah ne zdi prav smiselno. Iz česar sledi, da je drugi pokojninski steber bolj za en drek.

No, zapisano velja ob predpostevki, da zadnjih nekaj let ni bilo nadpovprečno sušnih in da se nisem kaj uračunal. Kajti tile skladi odstotke raje zamolčijo, tako da sem jih moral izračunati sam iz stanja na računu na začetku in na koncu leta ter iz podatkov o vplačanih zneskih. To sem naredil s tole Mathematicino funkcijo (dopuščam, da gre bolj enostavno, ampak jaz ne vem, kako):

LetniDonos[zacetnoStanje_, koncnoStanje_, letnoVplacilo_]:=Select[
mesecniDonos/.Solve[zacetnoStanje*mesecniDonos^12+Sum[letnoVplacilo/12*mesecniDonos^i, {i, 1, 12}]ŠkoncnoStanje, mesecniDonos],
Im[#]Š0 && #>1&
][[1]]^12

(Ja, tale zapis ni preveč eleganten, ampak se mi ne ljubi raziskovati, kako narediti lepšega.)

Dopolnilo:
Včeraj (2006-06-17) sem dobil še eno samohvalo od Kapitalske družbe. V njej so zapisali, da so imeli leta 2005 3,87 % donosa, kar ni bistveno drugače od mojega izračuna.

Fotkanje odbojke

Ta vikend se je v Komendi odvijal finale rekreativne odbojkarske lige. In ker je dogodek organiziral moj prijatelj Boštjan, sem bil deležen vloge uradnega fotografa. Moram reči, da je fotografiranje odbojke precej zafrknjena zadeva, kajti dogajanje je kajpada živahno, svetloba v dvorani pa slaba. In čeprav Olympus C-8080 (ki sem si ga sposodil pri starših) ni napačen fotoaparat, je tovrstnim nalogam komaj kos. Prvi problem je šum, ki ga je pri občutljivosti IS0 400 precej – ko sem slike softversko razšumil in z osmih megapikslov pomanjšal na velikost primerno za na splet, so postale kar sprejemljive, a še vedno ne navdušujoče. Poleg tega pa so se časi kljub uporabi največje občutljivosti in dokaj hitremu objektivu (f 2,4 – f 3,5) še vedno gibali okrog 1/80 s (zjutraj je bilo malo bolje), kar za slikanje gibanja ni zadovoljivo. Ko bi lahko slikal z bliskavico, bi šlo, vendar je vgrajena slabotna, dodatna (Olympus FL-50) pa nemarno podaljša čas med pritiskom na sprožilec in fotografiranjem, tako da je za odbojko neuporabna. Očitno bi potreboval denimo kakega od Canonovih zrcalnoreflesnežev, ki menda brez težav zmorejo ISO 1600. Izbor fotk se najde tule (nekaj jih bom pa še gordal, ko bom našel čas za obdelavo).

Avto Adut : Burin Yachting Club
Avto Adut : Burin Yachting Club

Konkurenca : Biotera
Konkurenca : Biotera

Anželj transport : ŠD Preserje
Anželj transport : ŠD Preserje

Okej : Fresh
Okej : Fresh

Navdušeni navijači ŠD Preserje
Navdušeni navijači ŠD Preserje

Delanje hrupa
Delanje hrupa

FlameVault bo šel rakom žvižgat

Spet ena objava, ob kateri se boste neigralci magica lahko le praskali po glavi. Mirno jo preskočite, ne bom nič zameril.

Time vault:
Time Vault comes into play tapped.
Time Vault doesn’t untap during your untap step.
Skip your next turn: Untap Time Vault and put a time counter on it.
Tap, remove all time counters from Time Vault: Take an extra turn after this one. Play this ability if only there’s a time counter on Time Vault.

Flame fusillade:
Until end of turn, permanents you control gain “Tap: This permanent deals 1 damage to target creature or player.”

Igraš time vault, igraš flame fusillade, odrečeš se naslednjim n potezam, pri čemer je n količina življenja, ki ga ima nasprotnik, in dotičnega nasprotnika pri tem ocvreš, tako da se ne more okoristiti s tvojo dobrohotnostjo. Ta kombo je ceno time vaulta pognal s ~30 USD na ~80 USD. Še sreča, da ga nisem kupil (čeprav sem si prizadeval), kajti videti je, da bo popravljen, tako da kombo ne bo več delal. Ne bom rekel, da se mi ta popravek zdi posebej simpatičen, ker kombo ni bil premočan, ampak menda ga delajo zaradi sistematičnosti in zato, da bi time vault deloval tako, kot je bilo izvirno zamišljeno, kar odobravam. Se pa zdi, da so Wizardi malce dvolični, kajti nič ne kaže, da bi bilo izvirno zamišljeno, da se time vault ne bi dal odtapati z volataic keyem, vendar trenutno besedilo karte tega ne dopušča in za bodočega bo menda veljajo isto.

HD-DVD je tu

Pred nekaj dnevi so se v ZDA pojavili prvi predvajalniki in filmi HD-DVD. Za najhujše navdušence je tule ena 69-stranska forumska tema o njih (ne, nisem prebral cele). Videti je, da so predvajalniki precej računalnikoliki, tako da je upati, da se bodo kmalu pojavili tudi kaki računalniški pogoni. Se moram enkrat malo bolj razpisati o teh rečeh (pa tudi malo podrobneje se moram podučiti o njih).

Teden knjige 2006

23. aprila je svetovni dan knjige, kar si je menda leta 1995 izmislil UNESCO. Datum je bil izbran, ker so na ta dan leta 1616 umrli Miguel de Cervantes, William Shakespeare in Inca Garcilaso de la Vega (za slednjega do danes nisem nikoli slišal, ampak Wikipedia pravi, da je bil priznan perujski pesnik in pisatelj, ki je dosti pisal o Inkih).

Na Zvezdi v Ljubljani na teden okrog tega dneva postavijo stojnice s knjigami in tudi letos je bilo tako. Včeraj sem se šel malo sprehodit med njimi. Obseg je bil običajen in ponudba tudi: leposlovje, otroška literatura, razna ‘duhovna’ jajca in veliko družboslovja. Ne vem, zakaj je nedružboslovna literatura tam vedno slabo zastopana. Kot ponavadi si tudi nisem mogel kaj, da ne bi nekaj kupil – tokrat je bil to Ivanhoe, za katerega sem odštel celih 630 SIT (ja, tile Penguinovi klasiki so sila poceni). Poleg stojnic je stal oder, na katerem sta dva tipa muzicirala. Bilo pa je to muziciranje nadvse neblagoglasno, čeprav gotovo zelo umetniško. Upam, da v prihodnje takim ne bodo pustili blizu.

PDF, ki se ne pusti popravljati

Življenje urednika Informatice ni nikdar dolgočasno.

Za recenzije člankov uporabljamo obrazce, ki so na voljo v več formatih, med drugim tudi v PDFju. Zakaj točno ponujamo tudi PDF, sicer ne vem, ker je navadnega besedilnega ali v Wordovem formatu mnogo laže izpolnjevati, ampak gotovo obstaja kak tehten (a meni nedoumljiv) razlog. Tako se je našel nek recenzent, ki je obrazec dejansko izpolnil v PDFju. Za povrh se je še odločil zaščititi ga pred spremembami. S tem me je kajpak neizmerno razveselil, ker moram obrazcu, preden ga pošljem avtorju članka, odstraniti zadnjo stran s podatki o recenzentu.

K sreči zaščita PDFjev ni kaj prida, tako da se s programčkom GUApdf da odstraniti (dodatna sreča je, da se je polna različica tega programčka sodelavcu valjala po disku). Ko sem zaščito tako odstranil in obrazec popravil ter ga poizkusil shraniti, se je odločil malo pozabavati me še Acrobat, ki mi je vztrajno težil z okencem z nadvse informativnim sporočilom o napaki ‘Bad parameter’, ampak po kakih dvajsetih klikih na OK se je zadeva končno shranila. Juhej!