V Italiji je res bilo fino, v nemajhni meri po zaslugi v prejšnjem zapisu omenjene deklice (Jelke po imenu, o kateri se nadejam, da bo na teh straneh tekla beseda še velikokrat). Spričo pomanjkanja časa bom o potepanju poročal v več kosih.
Najprej naju je pot vodila do Pise, ki sem si jo sam sicer že imel priliko ogledati, ker se je tam predlanskim odvijala konferenca ECML/PKDD, Jelka pa še ne. Edina zanimivost do tja je bilo drevo sredi avtoceste, ki se mi je že v preteklosti zdelo precej kul, tokrat sva ga pa tudi uspela ujeti v objektiv.
Drevo sredi avtoceste
Ker nobenemu od naju ni preveč ljubo zgodnje vstajanje in ker sva imela pred sabo še kar nekaj poti, sva si v Pisi privoščila le kratek ogled stolnice z okolico. Ta okolica vključuje tudi slavni stolp, na katerega se pa ne bi bila mogla povzpeti, tudi če bi bila hotela, ker je število obiskovalcev omejeno, kraj pa je bil preplavljen s turisti. Klasična fotka Jelke, ki skuša prevrniti stolp (še bolj klasično bi bilo, če bi ga podpirala, ampak tolikšnji klasičnosti bi se lahko reklo neizvirnost, česa takega si pa Jelka ne dovoli) žal ni uspela.
Stolnica v Pisi
Do Pise sva se vozila po avtocestah, tako da je bila navigacija dokaj lahka, potem so se pa stvari zapletle. Bliže kot sva bila Cinque Terram, bolj sva bila izgubljena, pa še temnilo se je. Za piko na i so ceste v tistih krajih zelo ozke, strme in vijugaste. Pred odhodom sem na spletu bral, da je tja bolje iti z vlakom, vendar teh priporočil nisem vzel preveč resno, ker niso bila podkrepljena z razlago, zakaj je tako. Naj torej razlolžim. Vsaj za Vernazzo, kjer sva bivala midva, velja, da se z vlakom pride bolj v središče vasi, kot z avtom, ker je samo središče zaprto za promet, bližnja okolica pa popolnoma zaparkirana (da ne omenjam, da so parkirni prostori blizu vasi rezervirani za domačine – za kar se sicer nisva menila, dopuščam pa, da bi bilo to lahko privedlo do kakih nevšečnosti). Poleg tega je vožnja po cestah, kjer je pogosto na eni strani prepad, na drugi skalna stena, srečevanje pa nemogoče, precej zoprna. Če bi šel v Cinque Terre še enkrat, bi avto pustil v La Spezii ali Levantu in pot nadaljeval z vlakom. Videti je, da vlaki vozijo pogosto in ob vseh časih dneva (tudi ponoči je bilo slišati njihov ropot).
No, vendarle nama je uspelo doseči Vernazzo in tudi sobo sva našla, čeprav je to zahtevalo telefonski klic lastnici (soba je bila namreč skrita v stranski uličici in označena le s kosom papirja z mojim imenom na vratih). Namestitev je bila dokaj preprosta, vendar nama je čisto dobro služila, cena je bila zmernih 55 EUR na noč in lahko sva bila vesela, da sva jo sploh dobila, ker sem pred odhodom moral poslati e-pisma na kakih 30 naslovov, da sem našel kaj, kar ni bilo zasedeno. Malo slabše se je končalo iskanje večerje, ker od (zelo številnih) restavracij v vasi prav nobena ne streže hrane po 23:00, ampak tudi ob sendvičih sva preživela.
