Tale zapis je nastal že pred dolgo časa, vendar ga nisem objavil, ker sem pričakoval še epilog o lakiranju, ki pa se ni zgodil (več o tem proti koncu zapisa).

Z lopo Kunčje radosti ni bilo konec, saj nam je taisti mizar delal tudi stopnišče (kot sem omenil v zapisu o lopi, je bil to sploh povod, da smo ga najeli). Pot do stopnišča je bila prav tako dolga kot do lope, le da nam je požrla malo manj živcev, saj ni imela (razen nekaj brezuspešnega čakanja na Kunčevega pajdaša, ki je premeril prostor in stopnišče izrisal) nobenih zoprnih vmesnih korakov – vsa zoprnija se je zgodila na koncu.

Jaz sem se nagibal k betonskemu stopnišču, obloženem z lesom, saj pri njem ni nobenega dvoma o trdnosti in je verjetno nekoliko cenejše od povsem lesenega. Se pa leseno – v nasprotju z betonskim – dela na koncu gradnje, tako da je laže zadeti višino, laže se podenj vgradijo omare in Jelki je bolj všeč. Ker je tokrat obveljala Jelkina, sva se odločila za stopnišče iz masivnega jesenovega lesa (ki je usklajen s parketom v mansardi). Kunc nama je pod stopniščem obljubil tudi omare – dva predala za čevlje, eno zaprto omaro za obešanje oblačil in eno odprto za drobnarije (vmes je pa odprtina, kamor pride zamrzovalna omara). Poleg odprte omare sva pa naročila še obešalno steno.

Stopnišče je pretežno narejeno prav čedno. Žal pa skrb za podrobnosti ni ravno Kunčeva odlika, tako da ima tudi nekaj hib. Prva je, da je bilo ogrodje narejeno z dvocentimetrskim odmikom od stene. Na ta način si Kunc olajša življenje, saj se mu ni treba spopadati z morebitnimi krivimi stenami, odmik pa na koncu zapre s tanko letvijo. A v našem primeru stene niso krive in imamo tako ob stopnišču nepotrebno širok rob. Druga hiba je, da se ob izdelavi stopnišča v delavnici niso zavedali širine izteka na vrhu (tako vsaj domnevam, glede na to, da na 3D izrisih Kunčevega pajdaša ta širina ni nič omejena – lahko je pa razlog tudi čisto navadna šlamparija), zato so stopnišče naredili malo preširoko. Nato so zgornji del zožali na licu mesta, kar ni preveč čedno. Zatrjevali so sicer, da so tako naredili, ker nam zavoljo našega udobja stopnišča niso hoteli ožati, kjer ni treba, a jim ne verjamem. Tretja hiba pa je, da je stopnišče polakirano z akrilnim lakom. Kunc je sicer pred izdelavo zatrjeval, da uporablja najboljši možen lak, a za stopnišča se pretežno priporoča dvokomponenti poliuretanski lak, ki naj bi bil najbolj trpežen. Za povrh so mojstri dele ograje pobrusili na licu mesta, niso jih pa polakirali (ali pa so jih polakirali zgolj enkrat – tako trdijo, čeprav jaz laka ne zaznavam), medtem ko naj bi bilo ostalo stopnišče polakirano trikrat. Ker sem se s Kuncem jaz kregal več kot Jelka, sem jo prosil, naj ona od njega dobi malo ustreznega laka, da to popravimo, vendar za to ni zbrala volje.

Glede omar pod stopniščem imam mešane občutke. Predala za čevlje in omara za oblačila se lepo prilegata stopnišču in sta narejena prav lično, medtem ko je z odprto omaro in obešalno steno narobe marsikaj. Omara je nekaj centimetrov preozka, tako da je med njo in zamrzovalno omaro nepotrebna reža, poleg tega pa je iveral, iz katerega je izdelana, ves oškrbljen. Bržkone največ sivih las je pa povzročila obešalna stena. Ob tleh na steni imamo namreč nekajcentimetrsko keramično oblogo, ki je Kunc ni upošteval, tako da pride spodnji rob obešalne stene malo čeznjo. Zato so obešalno steno na mestu, kje prekriva keramično oblogo, najprej s spodnje strani malo stanjšali, vendar ne dovolj (zakaj, mi je uganka). Nato so brez vprašanja keramično oblogo odstranili s stene, jo – skrajno grdo! – obrezali, da je prišla pod obešalno steno, in jo prilepili nazaj. Priznati je treba, da se vsa ta grozovitost ne vidi in bo prišla na plano le, če bomo obešalno steno kdaj odstranili, vseeno sem pa ogorčen, da so si drznili povsem samovoljno uničevati našo keramiko. Zaradi vsega tega odprte omare in obešalne stene na koncu nismo plačali.

Nedolgo tega sem se lotil krašenja stanovanja s slikami in sem na stopnišče dal nekaj slik meni ljubega slikarja M. C. Escherja (izrezanih iz koledarja za leto 2000, ki je od takrat na podstrešju čakal, da na tak način vnovič ugleda luč dneva). Ob tej priliki sem stopnišče počistil in poslikal, rezultat pa priobčujem spodaj.

V dobrem letu dni od vselitve se je v naši lopi nabralo precej šare (predvsem Jelkinih vrtnarskih pripomočkov) – toliko, da je nered začel kratiti uporabnost lope in postajati trn v peti moje redoljubnosti. Poceni in enostaven način za reševanje te težave je kovinsko ogrodje s policami – za 2,5 metra dolžine in višine (kolikor potrebujemo) bi morali odšteti kakih 200 EUR. Vendar ima naša lopa betonski podstavek in razne tramove, ki onemogočajo postavitev takega ogrodje ob steno na mestu, kjer sva si ga z Jelko zaželela. Tako mi ni kazalo drugega, kot da se izdelave polic lotim sam.

Police sem naredil kar iz opažnih plošč, ki so bile v Obiju skoraj pol cenejše od neobdelanih desk, poleg tega pa so troplastno lepljene po debelini, kar bržkone zmanjša verjetnost za zvijanje zaradi sprememb v temperaturi in vlagi, in zaščitene z rumenim premazom, tako da ni potrebe po lakiranju. Za izdelavo sem si omislil vbodno žago, ki je prikladna za izrezovanje nepravilnih oblik za prilagoditev tramovom in mnogo hitrejša od ročne, ki sem edino premogel do zdaj. Delo sem si olajšal še z dolgim kovinskim ravnilom in mizarskim kotnikom, ki sta precej priročnejša od pisarniškega ravnila in geo-trikotnika, ki sem ju pri svojih mizarskih podvigih uporabljal do zdaj, ter parom zložljivih koz – ta obogatitev zbirke orodja me je stala okrog 100 EUR in jo štejem za dobro naložbo, saj brez nje polic še ne bi imeli, pa še laže se bom kakega mizarskega podviga lotil v prihodnje – mizarjenje se mi namreč zdi kar zabavno.

Ko se človek loti gradnje, je eden prvih korakov, da najde projektanta, zato bi bralec pričakoval zapis o njem bolj na začetku opisa gradnje. O lovu na projektantna, ki je izdelal projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), sem sicer res pisal, takisto o zamenjavi za drugega, ki je izdelal projekt za izvedbo (PZI), o izkušnjah z njima pa še ne – kar ima svoje razloge. Od obeh sva z Jelko namreč ob koncu gradnje potrebovala podpis nekega papirja za Ekosklad, zato se mi pred tem ni zdelo modro pisati, kako sta mi kravžljala živce (sploh prvi).

Prvi projektant je bila pravzaprav projektantka oziroma ahitektka. Kot rečeno v zapisu, na katerega sem dal povezavo zgoraj, sva ji z Jelko precej natančno pojasnila, kakšno hišo želiva, a ko sva si rezultat prvič prišla ogledat, naju je čakalo nekaj precej drugačnega – nedomišljenega, prevelikega in nasploh ne najbolj skladnega z najinimi zahtevami. K sreči je arhitektka najine pripombe na to prvo različico vzela resno in zrisala nov načrt, ki je bil zelo v redu (več ali manj enak tistemu, po katerem smo hišo dejansko zgradili), tako da ji začetnega spodrsljaja ne zamerim. Na tej točki pa so se začele težave: dodelati je bilo namreč treba podrobnosti, čemur ni in ni hotelo biti konca. Pri pregledu vsake različice načrta sva namreč z Jelko želela par sprememb, od katerih jih je arhitektka naredila le del, poleg njih pa je spremenila še kaj, česar nisva želela. Na ta način se popravljanje seveda ni moglo končati. Vmes sva od nje izvedela tudi, da imam slab okus za barve in da bova zaradi tega, ker se ne strinjava s previsom zgornjega nadstropja nad spodnjim po celi dolžini hiše, imela premalo vznemirljivo oblikovano hišo (najinemu nestrinjanju je seveda botrovalo predvsem to, da dodatnih 10 m2 v zgornjem nadstropju nisva potrebovala, še manj pa dodatnih 10.000 EUR veliko luknjo v denarnici). Na koncu smo sicer prišli do načrta, s katerim sva bila zadovoljna, je bila pa pot do tja naporna in nekaj mesecev predolga.

Po eni strani človek lahko razume, da je arhitekt pač strokovnjak na svojem področju, ki želi svoje znanje in ustvarjalnost uporabiti za to, da načrtuje čim boljšo hišo. Zaradi te želje se je bržkone tudi odločil za svoj poklic in s tem ni nič narobe. A po drugi strani bo v načrtovani hiši živela stranka, ki ima svoje potrebe, finančne omejitve in želje. Arhitekt lahko meni, da stranka svojih potreb ne pozna dobro in ji glede njih svetuje; takisto lahko meni, da ima stranka slab okus, in ji glede tega da kak (takten) namig – a če stranka vztraja pri svojem, je naloga arhitekta, da načrtuje čim boljšo hišo v tem okviru. Žal je s slednjim najina arhitektka imela nemajhne težave, sploh ker midva z Jelko (no, predvsem jaz) od svojih predstav o tem, kakšna naj bi naša hiša bila, nisva bila pripravljena kaj dosti odstopati. Ve se namreč, da sem najbolj pameten, poleg tega pa raje delam lastne napake kot pustim drugim, da jih delajo zame. Tako smo po izdelanem PGD zaključili s sodelovanjem in sva za PZI z Jelko našla novega projektanta.

Novi projektant je bil čisto drugačen od arhitektke, ki je izdelala PGD. Podobno kot jaz je bil sila pameten, tako da mi je bil kot sorodna duša takoj všeč. Vendar je svoja stališča argumentiral dosti bolje kot arhitektka (katere najpogostejši argument je bil, da kaka stvar ne bo videti v redu) in poleg tega ni nasprotoval najinim željam (če so bile utemeljene, kar so načeloma bile). Skratka, v začetni fazi izdelave PZI je bil natanko tak, kot projektant po mojem mnenju mora biti. A če je pozoren bralec opazil omembo začetne faze in sklepal, da obstaja neka druga faza, kjer stvari niso bile tako rožnate, se ni zmotil. Sam PZI je imel namreč precej (drobnih) napak, ki jih je možak na opozorilo sicer vedno brez ugovarjanja odpravil, a je bilo to pregledovanje in popravljanje vendarle precej naporno. Tudi ko so PZI v roke dobili zidarji in nadzornik, so se pritoževali, da nekatere podrobnosti niso dobro obdelane. Projektant je sicer dejal, da bo katerokoli podrobnost na našo željo zrisal, in nič ne dvomim, da bi to res storil, žal pa tak način dela vsaj v povezavi z našimi zidarji ni deloval. Zidarji namreč nikoli niso razmišljali prav daleč naprej (zna biti, da je to povezano z dejstvom, da zidarstvo ni preveč intelektualen poklic), tako da so pomanjkljivosti PZI vedno opazili v zadnjem trenutku, pa še takrat so raje zidali kot spraševali, kaj storiti.

V paketu z dosedaj omenjenim možakom (odgovornim projektantom) smo dobil tudi projektanta strojnih in projektantko električnih inštalacij. Prvi je načrtoval ogrevanje, prezračevanje in vodovod ter je bil pravo nasprotje odgovornega projektanta. Dogovarjanje z njim je bilo nakoliko neprijetno, saj na vprašanja (ki sem jih kot radoveden človek imel precej) ni rad odgovarjal, če sem poizkusil izraziti kako željo, po kateri me ni izrecno vprašal, je bil pa sploh nezadovoljen, češ da se vmešavam v njegovo delo. Je pa svoje delo opravil precej skrbno (tudi nadzornik ga je pohvalil). Kolikor se spomnim, je nekaj manjših sprememb napravil le proizvajalec toplotne črpalke (ki se mi je zdel precejšen strokovnjak, tako da so spremembe bržkone smiselne), nekaj smo jih pa po posvetu z zastopnikom za prezračevalni sistem napravili še pri razvodu prezračevalnih cevi (tu ni šlo za kake prav zapletene probleme, tako da si tudi sam upam trditi, da smo naredili v redu). Projektantka električnih instalacij je svoj načrt zrisala povsem zadovoljivo, nakar sva z Jelko kajpak želela kup popravkov v več iteracijah. Mislim pa, da sva jo mučila brez potrebe, saj smo električne napeljave dokončno itak dorekli v živo z električarjem, tako da smo cel dan s sprejem risali po stenah. To je neizogibno boljše od risanja na papir (no, na računalnik), saj si je potrebe pri bivanju v hiši dosti laže predstavljati, če v njej stojiš.

Za konec lahko rečem, da nobeden od projektantov ni bil popoln, da pa imamo vseeno fajn hišo. Če bi gradil še kakšno (česar sicer nikakor ne nameravam!), bi se projektantki PGD vsekakor izognil, na projektanta PZI bi se pa morda obrnil še enkrat. Pa še eno fotko (skoraj) končne zunanje podobe hiše naj dodam, saj sem oni dan ugotovil, da je zaradi zaostanka pri pisanju o gradnji sploh še nisem objavil, čeprav v hiši živimo že skoraj eno leto – tale je nastala ob dokončanju gradnje za potrebe Ekosklada.

Čeravno sem zadnjih par let o našem domovanju v blog napisal kar veliko, je vendarle še nekaj tem, ki jih nisem uspel obdelati. A ker mi gradnja in opremljanje hiše nič več ne napolnjujeta misli, tudi za pisanje o tem nisem več tako motiviran. Po drugi strani pa delo nerad pustim nedokončano, tako da bom danes spregovoril par besed o pipi.

V zapisu o kopalnicah sem dejal, da so nam pri umivalnikih vgradili smotani pipi in da bomo zato eno zamenjali. Glede na neekstravagantno oblikovanje naših kopalniških armatur in glede na ogromno ponudbo teh reči (tule imajo recimo v kategoriji enoročnih armatur za umivalnik 1.566 izdelkov) sem upal, da bom našel kako pipo podobne oblike, ki bo imela vodni curek dlje od roba umivalnika. Eno ali dve s podobnim oblikovanjem sem res našel, žal pa je bil pri njima tudi vodni curek postavljen podobno. Tako sem sklenil, da če že ne moremo imeti pipe, ki bi bila podobna drugim v kopalnici, imejmo tako, ki bo svojo drugačnost upravičila z odličnim oblikovanjem. Tu pridemo do v kopalniškem zapisu omenjenih Kitajcev, ki edini ponujajo res zanimvo oblikovanje po dostopnih cenah. Z Jelko sva izbrala eno pipo znamke Sanlingo (za katero se mi zdi, da je kitajskega izvora, je pa o njej težko kaj dosti izvedeti), ki nama je res všeč in ima poleg tega curek udobno oddaljen od roba umivalnika. Koliko je vzdržljiva, težko rečeva, a deluje povsem solidno, v pol leta z njo ni bilo nobenih težav, pa tudi to, da uporabljamo deževnico, bi ji moralo pomagati. Če jo bo slučajno doletela prerana smrt, gre pa vendarle za samo eno pipo, ki je stala manj kot 100 EUR, in jo bomo pač zamenjali.