Poročilo moram začeti s potjo, ki je bila zanimiva, saj smo jo opravili s trajektom. To je vsekakor ekonomično (precej pomembno za nekoga, ki je pravkar zgradil hišo), saj je plovba za štiri osebe in avto stala 560 EUR, kar je opazno manj od letala, sploh upoštevaje, da bi pri potovanju z letalom v Grčiji morali najeti avto ali pa uporabljati neprimerno manj praktičen javni prevoz. Je bil pa trejekt, s katerim smo pluli, z vidika zabave bolj klavrn – ponujal je restavracijo, igralne avtomate in nič drugega, kar za 30 ur plovbe ni najbolj zadovoljivo. Pomagali smo si z branjem, enko, črnim Petrom in potapljanjem ladjic. Kot čtivo za hčeri smo s seboj vzeli 100 grških mitov za otroke, kar je bil zadetek v polno. Jaz sem bral pa romana o mitološkem junaku Tezeju Bik iz morja in Kralj mora umreti (prva mi je bila všeč, njeno nadaljevanje pa malo manj) ter Ancient Greece: A Political, Social and Cultural History (precej berljiva, a ji še nisem prišel čisto do konca). Tudi spanje na palubi ni vrhunec udobja, čeravno se nam je na poti tja kar obneslo (na poti nazaj pa malo manj, a o tem bom spregovoril na koncu).

Obisk Grčije smo začeli v Atenah, kjer sem imel jaz svoje službene dolžnosti. Dekleta sem zavoljo njih dva dni pustil sama, tretji dan smo šli pa pogledat glavno atensko znamenitost – Akropolo in zraven spadajoči čisto nov muzej. Akropola kot hrib sredi mesta je precej impresivna in v muzeju lepo pojasnijo, zakaj je Partenon najbolj kul grško svetišče: okrašen je bil z nadpovprečno dozo imenitnih kipov in reliefov, poleg tega pa uporablja optične prevare, zaradi katerih je videti bolj pravilen – na sredini odebeljene stebre in na sredini izbočena tla, ki so menda videti bolj ravni od dejansko ravnih (tovrstne prevare sicer niso značilne samo za Partenon). Sama Akropola se nam pa ni zdela tako imenitna, kot bi bilo glede na njen sloves pričakovati: skulptur na Partenonu ni več, poleg njega so pa na Akropoli le vhod (ki je precej imeniten), še eno svetišče – Erehtejon – in kup naokrog razsutih kamnov. Po mojem bi se morali potruditi obiskovalcu prikazati, kakšna je bila Akropola v antiki in kaj se je tam dogajalo – že dobre table bi bile korak znaten naprej, brez dvoma bi se pa dalo narediti še kaj več.

Iz Aten smo krenili na Peloponez, na katerega smo omejili svoj obisk, saj je čisto dovolj poln zanimivosti in se nismo hoteli preveč vozakati naokrog. Odpeljali smo se proti Tolu, kjer je bila naša naslednja nastanitev. Na poti smo prečkali Korintski prekop, kjer smo si ogledali dokaj kul spustni most – to je nasprotje dvižnega mostu, saj se ladjam na umakne navzgor, marveč se potopi v morje.

Iz Tola smo se podali na tri izlete. Prvi je bil v Epidaver, kjer je bilo v antiki Asklepijevo svetišče in slavno središče za zdravljenje. A najbolj znan je Epidaver bržkone po velikem in sijajno ohranjenem antičnem gledališču, ki se ponaša z odlično akustiko – normalno govorjenje na odru je moč razumeti čisto v zadnji vrsti. V času našega obiska so v njem uprizarjali Evripidovo tragedijo Bakhantke, kar sva z Jelko želela videti. Za čas predstave so imeli organizirano otroško varstvo, vendar mi po e-pošti ni uspelo izvedeti, ali je primerno tudi za otroke, ki govorijo le slovensko. Na licu mesta smo se nato dogovorili, da mladiča lahko pustiva tam, in tako sva predstavo videla. Nad samo dramo sicer nisva bila  očarana, celotna izkušnja je bila pa kar imenitna. Z nama jo je delilo še več tisoč domorodcev, kar se mi za zmerno privlačno dramo bogu za hrbtom ne zdi od muh. Tudi mladiča se nad ustvarjalno delavnico, ki sta se je udeležila med predstavo, nista pritožila.

Naslednji izlet je bil v Navplion, ki je simpatično obmorsko mesto s tremi utrdbami, od katerih je ena kar imenitna.

Nato smo jo pa mahnili še v Mikene – ruševine mesta, starega še kako tisočletje več od atenske Akropole, od koder naj bi bil doma Agamemnon, poveljnik Grkov v trojanski vojni. Mesto je za svojo starost vsega spoštovanja vredno, stoji na griču z lepim razgledom, pa še obiskali smo ga na dan, ko ni bilo prevroče in ne preveč obljudeno, tako da je bil obisk zelo prijeten. Okrog mesta je moč videti še nekaj ogromnih v zemljo vkopanih kupolastih grobnic, imenovanih tolos, v muzeju pa precej imenitnih predmetov, najdenih v grobnicah in drugje (a ne teh kupolastih, saj so preveč očitne in so jih  izropali, še preden jim je blizu prišel kak arheolog). Med najdenimi predmeti je najbolj znana zlata Agamemnonova pogrebna maska, ki sicer z Agamemnonom verjetno nima nič opraviti, vendar so arheologi, ki so odkrivali Mikene, svoje najdbe radi poimenovali po (pol)mitoloških likih – tudi grobnice nosijo tovrstna imena.