Sicer se mi zdi verjetno, da sem s kupovanjem parcel za to življenje zaključil, pa bom vseeno popisal cel postopek – če ne bo prišlo prav meni, bo pa morda komu drugemu. Takole je šlo:

1. Najprej je bilo všečno parcelo seveda treba najti in se s prodajalcem pogoditi za ceno (o čemer sem govoril tule).
2. Kupca in prodajalca smo podpisali pogodbo o ari. To je pogodba, v katero smo zapisali ceno in druge medsebojne dogovore glede nakupa, določili višino are (tradicionalno in tudi v našem primeru 10 % celotne cene) ter rok plačila preostale kupnine. Pogodbo smo pokazali notarki, ki naj bi pripravila kupoprodajno pogodbo, in pri njej overili podpise, kar niti ni bilo drago.
3. Aro sva z Jelko plačala kar pri notarki.
4. Notarka je sestavila kupoprodajno pogodbo, vsi vpleteni pa smo jo pregledali. Z Jelko sva tačas napraskala denar za preostalo kupnino.
5. Obiskali smo notarko in podpisali pogodbo. Sestavljanje pogodbe je bilo ob tej priliki kajpak treba plačati: okrog 175 EUR (pol prodajalca in pol kupca). Pogodbo lahko sicer sestaviš sam, a če to stori notar, jamči za primernost vsebine, tako da se nam je izdatek zdel kar smiselen. Pa še vpis v zemljiško knjigo – ki ga tudi opravi notar – je bilo treba plačati: okrog 110 EUR za notarko in sodno takso.
6. Prodajalec se je šel z DURS zmenit o plačilu davka.
7. S prodajalcem sva šla v banko, kjer je on plačal davek, jaz pa kupnino (brrr … ob nakazilu takega zneska me je kar zmrazilo) in sodno takso za vpis v zemljiško knjigo.
8. Potrdilo o plačilu sodne takse sem nesel notarki.
9. Prodajalca sta overila svoja podpisa na pogodbi.
10. Notarka je uredila vpis v zemljiško knjigo.
11. Čez nekaj tednov se je vpis tudi dejansko pojavil v zemljiški knjigi (kar se da preveriti tule). V primerjavi z nekaterimi je bilo to precej hitro – morda zato, ker je notarka zadevo urejala pri sodišču v Novem mestu (čeprav je iz Škofje Loke), kjer imajo morda manj prometa.