Ker sedim za racunalnikom z anglesko tipkovnico, bo tale zapis brez sumevcev.

Da se imam fino, menda sploh ni treba omenjati, glede na to, da sem po dobrih dveh mesecih spet z Jelko.

Struga je cisto simpaticno mestece, ceprav zivel v njem ravno ne bi. Spominja me na Jugoslavijo iz casov pred osamosvojitvijo: malo zanikrno in umazano (ceprav ne pregrozno), povsod je polno zastav (s tem mislim avtomobilsko znamko), domacini so prijazni in priljudni, po cestah in kaficih nikoli ne manjka ljudi …

Spoznal sem nekaj Jelkinih soprostovoljk (ja, same zenske so) in dobil malo obcutka za to, kaksno je njihovo tukajsnje zivljenje. Ugotavljam, da ce te ne moti prevec ne najbolj imenitna nastanitev in razpuscena organizacija prostovoljskega dela v Strugi ter si druzabne narave, ti ni hudega: zivis poceni, pretegnes se ne in druzbo imas. Poleg tega se z nekaj srece kaj naucis, ce drugega ne, pa vsaj spoznas makedonsko kulturo. Jelka se po vsem videzu kar dobro ima, za koga mojega kova pa takole prostovoljstvo ne bi bilo, ker mi navezovanje stikov ni ne mocna tocka in ne priljubljeno opravilo, pa tudi makedonska razpuscenost bi mi krepko kravzljala zivce.

Prve tri dni sva z Jelko prezivela kar v Strugi, ceprav kaj spektakularnega tu ni. V soboto sva se sla kopat v Ohridsko jezero (ki je malce mrzlo, ampak se prezivi – odkar sem spoznal Jelko, se na tem podrocju utrjujem), vceraj in predvcerajsnjim pa sva pohajkovala po mestu. Ce bo vse po sreci, se bova danes in prihodnje dni podala tudi v okolico. Pravzaprav naj bi se prvi korak v to smer zgodil kar takoj, tako da bom s pisanjem zakljucil (kar mi bo v nemajhno olajsanje, ker mi pocasnosti racunalnika, ki ga uporabljam, in bednost tukajsnje internetske povezave ze malcek presedata).