Rügen je največji nemški otok in eno glavnih nemških letovišč. Obiskal sem ga dvakrat – z Jelko in Ajdo septembra ter s starši med njihovim obiskom oktobra (ja, zapis spet zamuja – nič novega). Oba obiska sta bila prijetna, saj je Rügen s svojimi obdrevoredenimi cestami in slikovito arhitekturo precej prijeten kraj – z Jelko sva ugotovila, da se dopustovanja na njem ne bi branila. No, načeloma vsaj – čas s primernimi temperaturami je verjetno precej kratek in obljudenost takrat velika; poleg tega je za Slovence, ki imamo pred nosom Jadran, tudi precej od rok.
Obakrat smo obiskali glavno otoško letovišče Binz, kjer sva se z Jelko čudila norim Nemcem, ki so se kopali, čeprav je bila temperatura zraka okrog 15 stopinj. Binz je prikupen kraj, poln belih letoviških zgradb z izrezljanimi balkončki, in s peščeno plažo z značilnimi pletenimi plažnimi sedeži. S starši smo obiskali tudi bližnji gradič Granitz. Njegova glavna privlačnost je slikovita zunanja podoba z visokim stolpom, katerega gradnji je menda botroval lastnikov dogovor s Švedi, da mu pripade toliko ozemlja, kot ga vidi s svojega gradu.
Ne ravno privlačna – a zato toliko bolj zanimiva – je bližnja Prora. Tam so se nacisti malo pred drugo svetovno vojno lotili megalomanskega projekta gradnje letovišča za 20.000 arijcev. Letovišče ni bilo povsem dokončano in ni nikdar služilo svojemu prvotnemu namenu, ga je pa dolgo časa uporabljaja vzhodnonemška vojska. Priznati je treba, da arhitektura s svojo betonsko grdoto vojašnici pristoji dosti bolj kot letovišču. Danes večina zgradb sameva (in propada), nekatere pa so vendarle v uporabi: v njih je nekaj muzejev, največja diskoteka na otoku, v načrtu pa imajo tudi največji mladinski hostel v Nemčiji.
Ena glavnih otoških znamenitosti so kredaste pečine, ki se spuščajo v morje, med katerimi je najbolj slavna Königsstuhl. Menda je za njihov sloves precej zaslužen romantični krajinski slikar Caspar David Friderich. Tudi moj cimr v službi ja zatrdil, da so te pečine najbolj zanimiva stvar na otoku, tako da mi je bilo kar žal, da z Jelko nisva imela časa iti tja. No, s starši nam je to potem uspelo in čeprav so pečina kar privlačne, se mi tako strašno imenitne spet niso zdele. Je bilo pa njih videnje vseeno dobrodošlo.
