Po komentarjih na prejšnji zapis moram o svojem umotvoru še kako reči. Kaj raziskujem (no, ali pa sem vsaj raziskoval do zdaj), sem razlagal v telih dveh zapisih, in to tudi tvori jedro mojega doktorata. Če koga vsebina zanima bolj podrobno, je pa najbolje, da si ogleda kar samo disertacijo.

Moram reči, da sem z njo dokaj zadovoljen (izvzemši pomisleke o koristnosti, s katerimi se ukvarjam v zapisu o patologiji minimaksa): sem in tja kak košček mozaika sicer manjka, a v glavnem sem razložil vse, kar sem si razložiti zastavil, pa tudi ubesedil in oblikoval sem zadevo kar zadovoljivo. Pisal sem v Wordu, ki zna biti muhast, ampak tokrat me je prav lepo ubogal in ugotovil sem, da se s slogi v njem da narediti več in bolje, kot sem si predstavljal. Za vodenje seznama litarature in njeno navajanje sem uporabljal EndNote, ki to opravilo precej poenostavi: literaturo vpišeš v bazo in oblikuješ slog navajanja, nakar delo navedeš s pritiskom na tipko, na seznam literature se pa uvrsti samo. Poleg tega je baza uporabna tudi v prihodnje – zadeva je nekakšen BibTeX za Word.

Z indukcijo se sicer da dokazati, da imam v disertaciji neskončno napak (v prvi različici so napake vsekakor bile in ve se, da vsakič, ko zadevo prebereš, najdeš še kako), vendar se mi zdi precej verjetno, da prav groznih ni več. Rekel bi, da je končni izdelek s 115 stranmi malenkost krajši od povprečja, a je dovolj naphan z učenostjo, da to ni nikogar zmotilo. Nasploh se je komisija za zagovor zaenkrat obnašala, kot da je z disertacijo zadovoljna: dobil sem par pozitivnih komentarjev, zahtev po popravkih pa ni bilo prav veliko (in še tisti, ki sem jih dobil, so bili v glavnem jezikovni, ne vsebinski). Upam, da niso vsega, kar jim ni bilo všeč, prihranili za zagovor.