Travianski strežnik Si3 se je pred slabim mesecem končal z našo zmago. To je bil pričakovan izid, a vseeno so zadeve pred koncem postale zanimive, kajti alianse na severozahodu, ki so bile do takrat v vojni, so se združile in tako postale kar dostojen nasprotnik (potihem so se o sodelovanju sporazumele že kar nekaj časa pred tem). Vendar je bilo naše glavno čudo predobro branjeno in rušilne vojske sovragov premalo številčne (čeprav precej močne), da bi nam prizadejale škode za več kot dobrih deset dni gradnje. Naših vojsk je bilo več in temu primerno večja je bila tudi škoda, ki smo jo naredili nasprotnikom. Na koncu se je izkazalo, da smo imeli nekaj hudo imenitnih rušilnih vojsk še v rezervi – njihovi lastniki so tik pred zaključkom strežnika do tal porušili vsa sovražna čuda. Običajno se namreč čud ne napada, saj napadi na infrastrukturo (predvsem velika skladišča) gradnjo čuda zaustavijo za dlje časa, a ko je bila zmaga na dlani, se je rušiti čuda očitno zdelo zabavneje. Zgodovina strežnika je popisana tule, tole je pa filmček, ki obeležuje našo zmago.

Z zaključkom strežnika sem zadovoljen. Po prebivalstvu sem priplezal do 92. mesta, kar je glede na to, da sem začel igrati kaka dva meseca po začetku strežnika, odličen razultat, sodeloval sem pri rušenju sovražnega čuda, malo sem se udejstvoval pri vodenju alians in kajpak na koncu bil na zmagovalni strani. Seveda bi bil lahko naredil več in igral bolje, a za svoj prvi strežnik sem se kar dobro odrezal. Sem pa z zaključkom zadovoljen še na drug način: konec je in kup časa, ki je šel za Travian, lahko porabim za kaj drugega, med drugim za pisanje v blog. Tudi o Travianu bom napisal še kako malenkost, predvsem bom pa v bližnji prihodnosti poročal o počitnicah, kajti pretekle tri tedne sem preživel na Šrilanki (zato se tudi oglašam šele mesec dni po koncu igranja Traviana).

Že dolgo časa sem si želel na počitnice v Azijo. Z Jelko sva se dogovorila za mesec Tajske, ki se zaradi turistične razvitosti zdi najprimernejša za prvi obisk tistega dela sveta. Potlej so pa ravno takrat, ko bi morala leteti tja, protivladni protestniki zasedli letališče v Bangkoku. Nekaj dni sva bila na trnih, ali bodo letališče vendarle pravočasno odprli, a na koncu je bil najin let odpovedan. Naslednji prost let na Tajsko po razumni ceni je bil šele zgodaj spomladi, kar nama ni prav nič ustrezalo: oba sva se duševno pripravila na počitnice, Jelka ima spomladi druge obveznosti, jaz sem imel pa poln kufr službe in sem potreboval dopust. Tako sva našla zadnjominutno ponudbo za tri tedne Šrilanke in teden dni po predvidenem odhodu na Tajsko letela tja. Bilo je jako fino, podrobnosti pa sledijo.