The Illuminatus! Trilogy Roberta Shea in Roberta Antona Wilsona je ena hudo zmedena knjiga. Zgodba skače v času naprej in nazaj, brez opozorila menja prizorišča, včasih uporablja prvo osebo in včasih tretjo … Dodatno bega veliko število nastopajočih, tako da včasih nisem vedel, ali sem neko osebo že srečal, pa sem le pozabil, kdo je, ali jo srečujem prvič, pa se avtorja nista potrudila, da bi jo uvedla, ali je mogoče kaka javna oseba, ki je zgolj meni neznana, ker pač premalo vem o ZDA v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Zgodba se začne s preiskavo eksplozije v pisarni nekega levičarskega časopisa in zdi se, da so vpleteni illuminati, starodavna in mogočna skrivna organizacija. Kmalu se bralec znajde na krovu zlate podmornice Hagbarda Celina, ki je vodja razkolniškega gibanja (trilogija precej črpa iz Principe Discordie) in nasprotnik illuminatov. Avtorja ga nato popeljeta v Atlantido, pojasnita jetije in umor Kennedyja, se ukvarjata z biološkimi orožji, ki jih razvija ameriška vojska, zatrdita, da sta Necronomicon in Lovecraftovo pisanje nasploh resnična ter postrežeta še s kopico zarot. Zgodba doseže vrhunec na rokovskem koncertu v Ingolstadtu, kjer se med drugim pojavijo nemrtvi nacisti in sam Hitler.

Avtorjema je treba priznati, da sta v zgodbo zelo spretno vpletla množico dejstev, (urbanih) legend in koščkov drugega leposlovja, tako da je bralcu nemogoče ugotoviti, kaj je res in kaj ne (sploh ker je tudi zgodba sama polna preobratov in protislovij). Takisto sta precej spretna z numerologijo in človek skoraj začne verjeti v razkolniški zakon peteric (ki ne pravi nič drugega, kot da je vse povezano s številom pet).

Trilogija se prav pretirano resno ne jemlje, vseeno pa ni zgolj zbirka kozlarij. Je tudi satirična kritika družbe, posebej oblasti, in občasno postreže s kako modro mislijo, kot je denimo SNAFU principle: “True communication is possible only between equals, because inferiors are more consistently rewarded for telling their superiors pleasant lies than for telling the truth.” Zagovarja precej hipijevskih idej, vključno z rabo drog in svobodnega seksa. Zavzema se tudi za anarhizem, vendar se z njegovimi očitnimi problemi ne ukvarja.

Vseeno pa recenzija trilogije, ki je vzeta kar iz trilogije same (kjer nastopa kot recenzija neke druge knjige), ne zgreši preveč:

“It’s a dreadfully long monster of a book, […] and I certainly won’t have time to read it, but I’m giving it a thorough skimming. The authors are utterly incompetent – no sense of style or structure at all. It starts out as a detective story, switches to science-fiction, then goes off into the supernatural, and is full of the most detailed information of dozens of ghastly boring subjects. And the time sequence is all out of order in a very pretentious imitation of Faulkner and Joyce. Worst yet, it has the most raunchy sex scenes, thrown in just to make it sell, I’m sure, and the authors – whom I’ve never heard of – have the supreme bad taste to introduce real political figures into this mishmash and pretend to be exposing a real conspiracy. You can be sure I won’t waste time reading such rubbish.”

Tako moram kljub temu, da je knjiga pridobila kulten status in da ji zanimivosti ni moč oporekati, reči, da mi ni bila najbolj všeč. Kot prvo ji je zaradi hude zmedenosti mestoma težko slediti, kot drugo pa je precej zaznamovana s krajom in časom nastanka, to je ZDA v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Verjetno bi kak ostarel hipi v njej užival, jaz pa žal nisem mogel.