Včeraj sem se prebil do zadnjega dela animeja Trigun. Glavni junak (ki je – mimogrede – tako nagravžno dober, da bi ga človek kar pretepel, če ne bi prej podlegel sladkorni) in glavni negativec (ki ga zadovolji edino izbris človeštva s planeta) drug drugemu merita v glavo s pištolo. Dolgo časa. Pravzaprav brez konca, ker mi je šteknil DVD. Vzamem ga ven, ga očistim (mnja, videotečni DVDji niso vedno v najboljšem stanju), se prebijem do točke, kjer sem prejšnjič obtičal, in glaj ga vraga, spet štekne. Po še par poizkusih pač minuto ali dve preskočim. Ampak bržkone škoda ni bila prevelika, ker mi anime ni najbolj ugajal. Enodimenzionalni liki so že eden od razlogov, pa še kaj bi se našlo, ampak zdajle nisem razpoložen za recenzijo.