Zadnji teden sem čisto zanemaril blog. Sramujem se. In zdaj se niti na doktorat ne morem več izgovarjati – edino, kar lahko povem v opravičilo, je, da me malce daje prehlad in mi je primanjkovalo energije za pisanje. Se bom poizkusil poboljšati.
Turizem sem v Helsinkih uganjal že lani, tokrat pa sem si ogledal še utrdbo Suomenlinna in par muzejev. Suomenlinna je ogromna zadevščina, ki se razteza na nekaj otočkih 15 minut plovbe iz helsinškega pristanišča. V obrambo pred Rusi so jo v 18. stoletju zgradili Švedi (Finska je bila takrat del Švedske). Kljub svoji mogočnosti pa ob ruskem napadu ni dosti zalegla: poveljnik jo je po kratkem obstreljevanju, ki utrdbi ni prizadejalo omembe vredne škode, predal. Zakaj je to storil, ni povsem jasno, med razlogi pa sta bila gotovo pomanjkanje streliva in malo upanja na okrepitve, ker je bila do takrat zasedena že vsa Finska. Vseeno njegova odločitev ni bila prav nič priljubljena (razen med Rusi seveda). Poleg tega spopada je bila Suomenlinna napadena samo še enkrat: takrat se je nadnjo spravilo angleško-francosko ladjevje, ki jo je 47 ur besno obstreljevalo. Utrdba je bila močno poškodovana, braniti pa se ni mogla, ker je imela zastarele topove, ki napadelcev sploh niso dosegli. Kljub temu so ti po obstreljevanju kratko malo odpluli.
Priznati moram, da Suomenlinna name ni naredila prav silnega vtisa, ker je prevelika in premalo utrdbasta. Po otočkih je že posejanih precej zidov, nekateri imajo tudi strelne line, sem in tja stoji kak top, celote pa ni mogoče videti. Verjetno bi si jo moral ogledati iz zraka, mogoče pa tudi s kake točke z morja (ampak ne tiste, od koder pripluje trajekt). Da je snežilo, tudi ni pomagalo (posebej me je pa jezilo, da je bilo tri dni sestankovanja pred tem vreme krasno). No, vseeno mi ogleda ni žal, ker brez zanimivosti utrdba vendarle ni, premore spodoben muzej in če si je ne bi bil ogledal, pač ne bi vedel, kakšna je.
Značilen pogled na del utrdbe
Najbolj utrdbasta fotka, kar mi jih je uspelo narediti
Naslednji je bil na sporedu muzej oblikovanja, ki me tudi ni navdušil. Stalna zbirka, ki je je nekako za tretjino muzeja, ne vsebuje ravno kakih pretresljivih izdelkov (med njimi je največ posod in stolov). Z eno od začasnih zbirk (naslednja tretjina) sem imel precejšnjo smolo, ker je bila povsečena nekemu stripu in je bila zanimiva le za finsko govoreče. Edino zadnja tretjina na temo formule ena ni bila od muh – predstavila je zgodovino športa, na ogled je bilo nekaj avtomobilov in njihovih delov ter par filmčkov.
Precej bolj sem bil zadovoljen z narodnim muzejem. Premore lepo urejeno in v angleščini popisano zbirko predmetov od prazgodovine do današnjega dne. Zabaval sem se z igro, ki se je odvijala za časa mojega obiska, pri kateri sem moral odkrivati predmete, ki ne sodijo v vitrine. Nekateri so bili precej očitni (denimo palica za golf poleg mečev), drugi pa precej teže opazni (črno-bela fotografija v sobi iz časov pred iznajdbo fotografiranja). Na koncu sem odkril še del, kjer smo obiskovalci imeli možnost razne stvari početi. Očitno je bil namenjen predvsem otrokom, vendar se temu nisem pustil odvrniti in sem sestavil modelček mlina na veter. Hotel sem tudi poizkusiti tkati s statvami, pa sem žal morel prej na letališče, preden sem prišel na vrsto.
Modelček mlina na veter, ki sem ga sestavil (del strehe je manjkal)