Zgodilo se je prejšnjo sredo, ampak sem (po pričakovanju) šele zdajle prišel do tega, da ga popišem.

Kot rečeno, sem se priprave predstavitve lotil štiri dni pred zagovorom. Po treh dneh pacanja sem imel pred mentorjem generalko, na kateri sem ugotovil, da je predstavitev zanič (malo mi je do te ugotovitve pomagal mentor, malo sem pa do nje prišel kar sam). Kot prvo sem nekatere dele premalo podprl s slikami in animacijami, da bi jih v pol ure, kolikor sem imel na voljo, lahko predstavil tako, da bi me kdo razumel. Kot drugo sem pa ugotovil, da sem nekatere pomembne dele kratko malo izpustil, ker so se meni, ki sem se s področjem dolgo ukvarjal, zdeli samoumevni. No, zadnji dan sem zadevo potem besno popravljal in na koncu sem bil z njo kar zadovoljen. Vseeno me je pa skrbelo, kako bo šel nastop, ker se mi je že med vajo doma nakoliko zatikal, ko bo šlo zares, je bilo pa pričakovati, da se bo kvečjemu bolj.

Na prizorišče dogajanja sem prišel pol ure pred začetkom velevažnega dogodka, ker sem se hotel prepričati, da ne bo kakih tehničnih težav. Moja skrb načeloma ni bila neutemeljena, ker so morali dan prej zamenjati kabel projektorja in ker je na zagovoru pred mojim pokorščino odpovedala klimatska naprava, vendar sem z zadovoljstvom ugotovil, da projektor deluje odlično (izredno točno prikazuje barve) in da je tudi s klimo vse v najlepšem redu. To mi je potem dalo čas, da sem si še pol ure grizel nohte. Tačas se je nakapljalo občinstvo, med katerim so bili kajpak Jelka in starši, kar nekaj sodelavcev in par neznancev. Povabil sem bil tudi nekaj prijateljev, od katerih pa ni prišel prav nihče. Nekaj jih je sicer imelo dobre razloge (crknitev avta na poti, zagovor diplome naslednji dan in službeni opravki – pri enem celo v Kazahstanu!), ostale moram pa okrcati: krc, krc.

Po prihodu komisije so najprej odžebrali moj življenjepis in oceno disertacije, potem se je pa začelo. Bil sem prav presenečen, kako gladko je šla predstavitev – dosti bolje kot med vajo. Sledila so vprašanja komisije, ki so bila pretežno neškodljiva. Samo prvo je bilo nastrojeno malce nevarno, pa tudi iz tistega sem se čisto dobro izvlekel. Na koncu je eno prišlo še iz občinstva, kar je precejšnja redkost (ker občinstvo pač noče dodatno moriti zagovorjevalca), pa niti kakega pametnega odgovora nisem znal dati nanj, ampak takrat je bilo najhujše že za mano, tako da se nisem prehudo sekiral. No, potlej se je komisija šla malo pogovorit, nakar se je vrnila in razglasilia, da sem postal doktor. Juhej!

Na FRI je v navadi, da zagovorjevalec komisijo pelje na kosilo. Ker so se tisti dan zgodili kar trije zagovori, pri katerih je bil presek komisij znaten, in ker človek pač ne more kositi trikrat na dan, smo se zmenili, da gremo jest vsi skupaj. Po izboru mojih sotrpinov smo šli pod Vrbo. Kosilo je bilo čisto prijetno, sploh ker so nas zagovarjalce spremljale družice, hrana me pa ni ravno očarala. Na tem koncu Ljubljane se najde tudi kaj boljšega in priložnosti bolj primernega, čeprav kajpak dražjega. No, ampak glede na to, da sem bil nekolikanj vznesen, se pomanjkljivosti kulinaričnih užitkov prehudo nisem dal motiti in zdi se mi, da se drugi tudi niso.