Pa sem spet nazaj – in tokrat bom menda nekaj časa tudi ostal.

Letošnje smučanje po zaslugi bednega vremena ni bilo najbolj posrečeno. Brezhibna sta bila le dva dneva. Dva dni je bila vidljivost obupna, snežilo je in proge niso bile steptane, še en dan se prav tako ni nič videlo, vendar so bila vsaj smučišča urejena, en dan je bilo pa sicer sončno, vendar proge spet niso bile steptane. Sploh fino je bilo, da je bil posebej zanič prvi dan, ko smučišča še nismo poznali, videli ga pa tudi nismo.

Nekaterih klavrne razmere na smučišču očitno ne ovirajo preveč, jaz pa v takih okoliščinah sploh ne znam smučati (čaprav sem sicer kar soliden smučar). Saj do dna hriba se pripeljem, vendar smučke uspem pripraviti k pokorščini le z grobo silo, kar je naporno in rezultat ni prav nič eleganten. Pa napor me niti ne moti tako hudo – konec koncev sem na smučišču med drugim prav zato, da se se razgibam; ampak če smučam kot krava, mi to ni v posebno veselje.

Smučišče samo je v Zermattu povsem spodobno, vendar nič boljše od marsikaterega manj znanega italijanskega ali avstrijskega. Je pa v enem pogledu izstopajoče: po razgledu. Skoraj od povsod se vidi Matterhorn in celo jaz, ki nisem poseben navdušenec nad hribi, moram priznati, da spektakularen.

Matterhorn, pred njim pa oči in jaz

Posebnost Zarmatta je, da tam iz ekoloških razlogov niso dovoljeni bencinski avti. No, vsaj turistom ne – nekateri se očitno smejo voziti z njimi. Tako moraš nekaj kilometrov pred mestom parkirati (seveda ne zastonj), nato pa prtljago naložiš na voziček in se vkrcaš na vlak (ki spet ni zastonj). Po prihodu v Zermatt te pobere električni hotelski kombi (ta je zastonj) in te odpelje v hotel. Na smučišče se pa voziš z električnim avtobusom. Vse skupaj je malce manj lagodno, kot če bi imel avto, ampak kar deluje.

Pa opazil sem, da je v Zermattu nenavadno veliko Japoncev, vsaj za evropsko smučišče (kjer po mojih izkušnjah tipično ni nobenega). Tudi veliko japonskih napisov je po mestu.