Moj vodnik po Nemčiji je nad Schleswigom hudo navdušen, zato sem se odločil za obisk, čeravno je kraj od Rostocka oddaljen več kot 250 km (približno toliko kot Berlin, kar sem si postavil za mejo pri uganjanju turizma). Tam naj bi bil eden najboljših kulturno-zgodovinsko-arheoloških muzejev v Nemčiji, poleg tega pa premorejo vikinški muzej z rekonstrukcijo vikinške vasice (svoje čase je bil Schleswig vikinško oporišče).

Pri obisku je šlo narobe marsikaj, med drugim to, da sem na poti tja pristal v koloni nemških turistov, namenjenih na Dansko (kar je že tako ne najkrajšo pot nemarno podaljšalo), da nobeden od muzejev ni odprt tako dolgo, kot piše v vodniku (in sem si zato utegnil ogledati samo prvega), in da je zvečer, ko sem se napotil v mesto, začelo deževati.

Oni najboljši muzej domuje v gradu Gottorf in je velik. Kar prevelik, kajti čeprav se v njem najde precej zanimivosti, je njihova gostota nekoliko premajhna. K ogledovalnim užitkom ne prispeva, da se je v njem težko znajti. Glavna zgradba ima tri nadstropja, katerih prostori so med sabo malce zmedeno povezani, del zbirke pa je razporejen še po sosednjih stavbah. Sicer ti ob vstopu dajo zemljevid in tudi kaka puščica se najde, a je oboje pomanjkljivo. Še ena težava pa so razlage eksponatov. Umetnostno-zgodovinski del premore nekaj angleških napisov in tudi zvočni vodnik je znal o njem marsikaj povedati, v arheološkem delu, ki je mene bolj zanimal, pa angleških napisov ni in zvočni vodnik je pretežno molčal. No, pa da ne bom samo kritiziral – precej zadovoljen sem bil z vikinško zbirko, katere glavni eksponat je lepo ohranjena 23-metrska ladja iz okrog leta 320, izkopana iz močvirja Nydam. Impresivno! Premorejo tudi lepo prazgodovinsko zbirko, iz povikinških časov pa česa prav pretresljivega nisem opazil.

Zanimiv je tudi globus/planetarij v zgradbi na grajskem vrtu. Gre za trimetrsko kroglo, ki je zunaj globus, znotraj pa planetarij. Narejena je bila v 17. stoletju, vrtela se je na vodni pogon in je bila pravo tehnično čudo. Ko je te kraje (z vojsko) obiskal ruski car, mu je bil globus tako všeč, da ga je dal odpeljati v Sankt Peterburg. Prevoz je trajal štiri leta in na delih poti je globus vleklo več sto ljudi. 30 let kasneje je bil globus uničen v požaru. Sicer so ga rekonstruirali in rekonstrukcija je videla še nekaj sveta, na koncu pa se je vrnila v Sankt Peterburg. Globus, ki ga je danes moč videti v Schleswigu, je sodobna rekonstrukcija in sicer kar solidno prikaže, za kaj pri vsej stvari gre, žal pa ne daje občutka starosti (pa 10 EUR ti prasci kapitalistični zaračunajo za ogled).

Ko sem z Gottorfom končal, sem si šel ogledat še rekonstrukcijo vikinške vasice, čeprav sem vedel, da je zaprta. Od daleč je videti kar simpatična, prav blizu pa ji žal nisem prišel. Pri ogledu mesta me je – kot rečeno – nekoliko oviral dež, ampak mislim, da česa prav presunljivega tam ni.