… pri čemer je Ivan moj mentor za doktorat, žuranje pa praznovanje njegovega 60. rojstnega dneva, ki se je dogajalo ta vikend. Sem bil nekoliko presenečen (in počaščen), da me je povabil – očitno sem pri njem dobro zapisan, kajti samo mentorstvo za povabilo po vsem videzu ni bilo dovolj, glede na to, da sodelavec, ki mu je Ivan prav tako mentor, ni bil povabljen (kaj si o tem misli dotični sodelavec – ali kaj bi si mislil, če bi vedel, je kajpada druga reč). Kljub temu se mi ni preveč ljubilo iti, ker sem imel tisti dan že tekmovanje iz magica in ker pač zabav nimam posebej rad, ampak sem sklenil potrpeti in se za en večer odreči svoji asocialnosti.

No, večer se je izkazal za kar prijetnega: malo smo poklepetali z mladino iz Ivanovega laboratorija ter zelo dobro in obilno jedli. Po vsem videzu so imeli več žurerske žilice starejši gostje. Tako so enkrat za mizo, kjer je sedel Ivan, začeli vztrajno prepevati “Ivan, stara kljuka, pit’ se ga ne upa, mi pa ponavadi pijemo ga radi.” Ja, slednje je bilo dokaj očitno. Ivan, ki mu pretirano praznjenje kozarcev očitno ni najbolj dišalo, jo je popihal k naši mizi, kjer smo dajali prednost brezalkoholnim pijačam (no, vsaj tisti, ki smo takrat še bili za njo – nekaj jih je namreč za šankom gledalo nogomet).