Krofovanje

Končno sem skupaj spravil prvi zapis o Šrilanki. Glede na to, da naj bi na to temo z Jelko 8. 3. imela potopisno predavanje Pri rdeči ostrigi, je skrajni čas, da malo osveživa in urediva vtise s poti.

Po dveh dneh potovanja (letela sva iz Münchna, tako da nama je že pot tja vzela nekaj časa, potem sva pa še pol dneva preživela na dubajskem letališču) sva okrog polnoči pristala v glavnem mestu Colombu. Na letališču so bile vse trgovine odprte in če bi bila hotela, bi bila zlahka kupila kak kos bele tehnike ali zabavne elektronike. Kljub odlični ponudbi sva se temu odrekla in sva šla poiskat prevoz v hotel. V ceno potovanja sva imela namreč vključeno prenočišče prvo noč in prevoz do njega. Tako so nama vsaj rekli v agenciji, ki nama je potovanje prodala, vendar o prevozu ni bilo ne duha in ne sluha. Na pomoč nama je prijazno priskočil nek možak, ki je najprej poklical najin hotel, ko tam ni bilo pomoči, pa nama je pomagal poiskati taksi. Taksi sva brez dvoma preplačala in pri tem je prijaznemu možaku gotovo kaj kanilo v žep, a jaz sem bil na smrt utrujen in povrhu še vedno nekoliko bolan (tik pred odhodom me je zgrabila neka želodčna tegoba), zato sem Jelko, ki je celo imela nekaj volje za iskanje alternativnega prevoza, strpal v avto in požrl tistih 25 USD.

Letališke trgovine

Naslednji dan sem za svojo neškrtost prejšnjega večera plačeval s cijazenjem po Colombu z avtobusi. Teh je veliko in so poceni, samo enostavno ni ugotoviti, na katerega je treba sesti in kje izstopiti, pa mesto je ogromno. Saj domorodci pomagajo, če se z njimi uspeš sporazumeti, a to je pogosto težavno. Tisti dan sva se toliko časa izgubljala po mestu, da so nama pred nosom zaprli narodni muzej. Edina zares zanimiva reč celega dne je bilo barakarsko naselje ob neki (najbrž) opuščeni železniški progi, ki se je sploh Jelki zdelo jako kul (posebej šola ali bolje rečeno učilnica, ki jo je premoglo). Ker naju Colombo ni ravno očaral, sva se ga po enem dnevu zapustila in krenila proti Kandyju, kulturni in verski prestolnici dežele.

Barakarsko naselje ob železniški progi

Na pot sva se – kot nasploh pri klatenju po Šrilanki – podala z avtobusom. Tudi medkrajevnih avtobusov je namreč veliko (na cesti več kot osebnih avtov) in so poceni, čeprav ne ravno udobni. Na katerega se je treba vkrcati, navadno ni pretežko dognati – če se pojaviš na postaji in si videti primerno zbegan, te kak domačin vpraša, kam greš, in te napoti k ustreznemu, pa tudi napise imajo. Je pa izziv včasih izstop. Na poti v Kandy sva se nameravala ustaviti v slonji sirotišnici v Pinnewali, za kar nama je Lonely Planet povedal, kje je treba izstopiti, ampak sopotnikom ta kraj po vsem videzu ni bil znan. Na koncu sva vendarle pristala na pravem mestu, malo tudi s pomočjo budnega spremljanja, kja se voziva. To je namreč na Šrilanki dokaj lahko, saj ima domala vsaka trgovina in podobna ustanova na izvesku naslov. Se pa tu zapleti niso končali, kajti treba se je bilo prekrcati na naslednji avtobus, za katerega so nama domorodci dali različne napotke, kje ga najti. Nalogo nama je otežilo še to, da – v nasprotju z avtobusi na daljše proge – vsi cilja niso imeli napisanega v latinici. No, pa tudi to težavo sva premagala in se znašla v Pinnewali.

Vsak šrilanški avtobus ima oltarček ali pa vsak kako versko sliko.

Ko sva prispela v Pinnewalo, so bili sloni ravno pri dnevni kopeli v reki. Plačala sva vstopnino (če me spomin ne vara, dvajsetkrat tolikšno kot domačini, kar tudi za evropske pojme ni ravno poceni) in se odpravila k vodi. Tam je bilo ogromno slonov vseh oblik in velikosti (menda jih premorejo čez 100). Imelo so celo eno trinogo slonico, ki je stopila na mino. Sloni so postopali naokrog, tri evropske prostovoljke so jih polivale z vodo (razlog za to ni bil očiten, saj so stali v reki), midva pa sva si med postopkom privoščila čaj na verandi nad reko. Ko so se sloni vrnili domov, sva si jih na hitro ogledala še tam, potlej pa sva nadaljevala pot v Kandy. Prvi del te poti je bil sicer videti smrtno nevaren, ker je voznik avtobusa divjal kot zmešan, ampak sva preživela.

Sloni pri kopeli

Trinoga slonica

Sloni imajo velikega.

Glavna znamenitost Kandyja je Svetišče zoba, kjer menda hranijo Budov zob. Ta zob je neznansko svet in če primerno plačaš, lahko za kratek čas vidiš posodo, v kateri hranijo posodo, …, v kateri ga hranijo. Jelki se je to zdelo neumno in ga ni hotela iti gledat, jaz bi bil pa šel, če me ne bi bil nek tečen domorodec tako zživciral, da mi je vzel veselje do vsega Budovega zobovja. Šrilančanov, ki bi te radi kam peljali ali ti kaj prodali, sicer ni malo in znajo biti kar sitni, ampak ta je bil pa nadpovprečno težak. Niti ne vem točno, kaj je hotel, je pa to hotel zelo močno in naju je zasledoval, dokler mu nisem jasno povedal, naj se pobere, pa še potem je hotel najprej vedeti, če sem jezen, in ko sem mu odvrnil, da sem, ga je zanimalo, zakaj (in čez čas se je oglasil še enkrat – očitno je hotel preveriti, če mi je po nekaj minutah odsotnosti postal kaj bolj ljub).

Svetišče zoba ponoči

Druga kandyjska znamenitost so plesi in na plesno predstavo bržkone zvlečejo vse tujce, tako da se tam zaveš, da je v mestu kar nekaj turistov (na ulici namreč bolj redko kakega srečaš). Predstava je bila všečna in zaključila se je s hojo po ognju in sorodnimi ognjenimi vragolijami, kar je bilo tudi čisto zanimivo.

Najimenitnejša oblika kandyjski plesalcev

Plesalec z masko

Tole bi znalo biti še bolj pekoče od čilija.

Bržkone najbolj kul zadeva v Kandyju je botanični vrt Peradeniya. Je ogromen in lepo urejen, tako da je sprehod po njem zelo prijeten oddih od mestnega vrveža. Vanj zahaja precej domačinov, posebej parčkov, ki radi posedajo po koreninah dreves, molčijo in so videti žalostni (pojma nimam zakaj, ampak tako je bilo). Ko sva se nekje tudi midva malo usedla, naju je obkrožila gruča razposajenih šrilanških mulcev, ki so se vsi hoteli z nama slikati. Saj so bili čisto prijazni, ampak občutek ob tem, ko se je ducat mladeničev v različnih skupinah in položajih slikal z nama, je bil pa vseeno malo čuden.

Zaljubljenci v botaničnem vrtu

Temle drevesom se v živo še precej bolj vidi, da so postrani.

Leteče lisice

Iz Kandyja sva si privoščila še izlet v skalno svetišče Dambulla. Sestavlja ga pet votlin z zidanimi pročelji, v katerih so Budovi kipi in slike. Svetišče je prav fino, je pa treba priznati, da so budistična svetišča nekoliko dolgočasna, saj z redkimi izjemami ne vsebujejo ničesar razen Budovih podob. Buda na njih sicer nastopa v različnih položajih (stoječi, sedeči in ležeči, ki meditira, uči ali počne kaj tretjega in ima nad glavo plamen razsvetljenosti ali ne), je pa povsod videti domala enak. Vodič nama je o enem izmed sedečih Bud povedal zanimivo zgodbo: neka rahlo pomanjkljivo oblečena turistka se mu je menda usedla v naročje, da bi se slikala, s čimer ga je tako oskrunila, da so ga morali prebarvati (zaradi sveže prebarvanosti je bil potem presunljivo rumene barve).

Pročelje svetišča

Oskrunjeni Buda (sedeči ki meditira in je razsvetljen)

Iz Kandyja sva jo mahnila proti Polonnaruwi, o kateri pa več prihodnjič.