Nakupovanja ne maram. Prav posebej ne maram nakupovanja oblačil in obutve. In čisto na vrhu seznama reči, katerih nakupovanja ne maram, so hlače. Zaradi tega so bile do včeraj moje najnovejše kavbojke stare nekje med tri in pet let, ostale so pa še starejše in temu primerno ponošene. Zaradi obupnosti položaja sem tako ugriznil v kislo jabolko (kaj jabolko, limono!) in se odpravil po nakupih. Takole je bilo.
Prvi poizkus sem naredil pred nekaj dnevi, ko sem bil v središču Ljubljane. Najprej sem zavil v Maximarket, ker sem imel tam še druge opravke, in izid je bil pričakovan: kavbojke so stale okrog 100 EUR, kar se mi za nekaj tako nezanimivega, kot so hlače, zdi preveč. Potem sem odkorakal do Name, kjer so bile cene dosti bolj znosne, nekatere prav nizke. Menda so prodajali lanske modele, ki se iz meni ne povsem umljivih razlogov mnogim zdijo manjvredni in zanje niso pripravljeni odšteti polne cene. Mene lanskost prav nič ne moti, nizka cena mi je pa celo všeč, vendar me motijo bedni kroji, s katerimi so se ponašali prav vsi primerki, ki so mi jih ponudili. Imeli so namreč tako ozke hlačnice, da sem jih komaj spravil na stegna, ter tako široke in nizke pasove, da mi je pri počepu ven gledalo pol riti. Verjetno se nekaterim ljudem to zdi estetsko zadovoljujoče ali celo udobno (morda taistim, ki se zmrdujejo nad lanskimi modeli), meni se zdi pa preklemansko zoprno. Za nadaljevanje kalvarije tisti dan nisem imel časa, tako da sem se nakupovat ponovno spravil včeraj.
V drugem poizkusu sem krenil v BTC, kjer sem trnovo pot začel v Cityparku. Prva trgovina, ki mi je prišla na pot, je bila H&M. Zavil sem noter in nemudoma postal zbegan. V večini trgovin z oblačili to pritegne kako prodajalko, pri H&M pa dotičnih očitno nimajo kaj dosti (zna biti, da so zato cenejši, ampak jaz brez prodajalcev lahko kupujem računalniško opramo, oblačila pa težko). Nesrečen sem začel tavati med policami in naletel na dve mesti, za kateri se mi je zdelo, da so tam moške kavbojke. Na prvem sem hitro ugotovil, da ne premore ničesar zame – sumim, da so prodajali nekakšne poslednje modele po znižanih cenah. Na drugem sem pa nekaj časa študiral listke na hlačah in se spraševal, katera številka bi utegnila biti prava zame, nakar sem obupan pograbil ene, ki so se zdele primerne, in šel v kabino preverit, koliko sem se uštel. Ko sem našel kabine, se je izkazalo, da je pred njimi kar dolga vrsta. V gnusu sem se obrnil, vrnil kavbojke in se pobral iz H&Ma.
Naslednjih nekaj trgovin je bilo znosnejših, le kavbojke so bile vse ozke čez stegna ter široke in nizke v pasu – skratka nenosljive (vsaj zame). Potem pa se mi je vendarle nasmehnila sreča. Prišel sem v trgovino Celio* (ime moram zabeležiti, ker se bom tja morda še kdaj vrnil). Zdaj sem že vedel, da potrebujem hlače številka 32, tako da sem se podal naravnost do police s kavbojkami. Kjer sem se soočil s težavo, da so imele hlače malo več številk, kot sem jih bil vajen iz prejšnjih trgovin. K sreči se me je usmilila prijazna prodajalka, ki mi je pojasnila, da pri njih ameriško številko 33 (32 niso imeli) označujejo z evropsko 42, ustrezna dolžina pa da je označena z 32 – torej 42/32. Prve take kavbojke sem šel pomerit in – čudo prečudno – bile so kar ustrezne. Zato sem na kup zbral vse modele z iskano številko (kakih deset jih je bilo) in se z njimi zaprl v kabino. Našel sem še nekaj sprejemljivih primerkov, tako da sem na koncu pristal pri dvojih kavbojkah in enih nekavbojskih hlačah. Vse skupaj je stalo znosnih 125 EUR. Olajšan sem se odpravil domov hladit živce. Upam, da mi tele izkušnje par let ne bo treba ponoviti.
