Archive for April, 2009

Sovražim kupovanje hlač

Wednesday, April 29th, 2009

Nakupovanja ne maram. Prav posebej ne maram nakupovanja oblačil in obutve. In čisto na vrhu seznama reči, katerih nakupovanja ne maram, so hlače. Zaradi tega so bile do včeraj moje najnovejše kavbojke stare nekje med tri in pet let, ostale so pa še starejše in temu primerno ponošene. Zaradi obupnosti položaja sem tako ugriznil v kislo jabolko (kaj jabolko, limono!) in se odpravil po nakupih. Takole je bilo.

Prvi poizkus sem naredil pred nekaj dnevi, ko sem bil v središču Ljubljane. Najprej sem zavil v Maximarket, ker sem imel tam še druge opravke, in izid je bil pričakovan: kavbojke so stale okrog 100 EUR, kar se mi za nekaj tako nezanimivega, kot so hlače, zdi preveč. Potem sem odkorakal do Name, kjer so bile cene dosti bolj znosne, nekatere prav nizke. Menda so prodajali lanske modele, ki se iz meni ne povsem umljivih razlogov mnogim zdijo manjvredni in zanje niso pripravljeni odšteti polne cene. Mene lanskost prav nič ne moti, nizka cena mi je pa celo všeč, vendar me motijo bedni kroji, s katerimi so se ponašali prav vsi primerki, ki so mi jih ponudili. Imeli so namreč tako ozke hlačnice, da sem jih komaj spravil na stegna, ter tako široke in nizke pasove, da mi je pri počepu ven gledalo pol riti. Verjetno se nekaterim ljudem to zdi estetsko zadovoljujoče ali celo udobno (morda taistim, ki se zmrdujejo nad lanskimi modeli), meni se zdi pa preklemansko zoprno. Za nadaljevanje kalvarije tisti dan nisem imel časa, tako da sem se nakupovat ponovno spravil včeraj.

V drugem poizkusu sem krenil v BTC, kjer sem trnovo pot začel v Cityparku. Prva trgovina, ki mi je prišla na pot, je bila H&M. Zavil sem noter in nemudoma postal zbegan. V večini trgovin z oblačili to pritegne kako prodajalko, pri H&M pa dotičnih očitno nimajo kaj dosti (zna biti, da so zato cenejši, ampak jaz brez prodajalcev lahko kupujem računalniško opramo, oblačila pa težko). Nesrečen sem začel tavati med policami in naletel na dve mesti, za kateri se mi je zdelo, da so tam moške kavbojke. Na prvem sem hitro ugotovil, da ne premore ničesar zame – sumim, da so prodajali nekakšne poslednje modele po znižanih cenah. Na drugem sem pa nekaj časa študiral listke na hlačah in se spraševal, katera številka bi utegnila biti prava zame, nakar sem obupan pograbil ene, ki so se zdele primerne, in šel v kabino preverit, koliko sem se uštel. Ko sem našel kabine, se je izkazalo, da je pred njimi kar dolga vrsta. V gnusu sem se obrnil, vrnil kavbojke in se pobral iz H&Ma.

Naslednjih nekaj trgovin je bilo znosnejših, le kavbojke so bile vse ozke čez stegna ter široke in nizke v pasu – skratka nenosljive (vsaj zame). Potem pa se mi je vendarle nasmehnila sreča. Prišel sem v trgovino Celio* (ime moram zabeležiti, ker se bom tja morda še kdaj vrnil). Zdaj sem že vedel, da potrebujem hlače številka 32, tako da sem se podal naravnost do police s kavbojkami. Kjer sem se soočil s težavo, da so imele hlače malo več številk, kot sem jih bil vajen iz prejšnjih trgovin. K sreči se me je usmilila prijazna prodajalka, ki mi je pojasnila, da pri njih ameriško številko 33 (32 niso imeli) označujejo z evropsko 42, ustrezna dolžina pa da je označena z 32 – torej 42/32. Prve take kavbojke sem šel pomerit in – čudo prečudno – bile so kar ustrezne. Zato sem na kup zbral vse modele z iskano številko (kakih deset jih je bilo) in se z njimi zaprl v kabino. Našel sem še nekaj sprejemljivih primerkov, tako da sem na koncu pristal pri dvojih kavbojkah in enih nekavbojskih hlačah. Vse skupaj je stalo znosnih 125 EUR. Olajšan sem se odpravil domov hladit živce. Upam, da mi tele izkušnje par let ne bo treba ponoviti.

Seks in nasilje

Monday, April 27th, 2009

Oni dan je beseda nanesla na ameriško puritanstvo in na to, da se seks v medijih preganja bolj kot nasilje (če kdo meni, da ni tako, naj se le spomni tegale). Seveda pojav ni zgolj ameriški – konec koncev je tudi pri nas po televiziji krvoprelitje videti dosti laže kot seks. Razumni ljudje to navadno obsojamo, saj je seks vendar fajn, nasilje pa v splošnem ne. A v trenutku razsvetljenja sem spoznal, da je ta pogled napačen. Kaj tiči za znatnim deležem težav, ki pestijo naš planet? Prenaseljenost! In kaj prenaseljenost povzroča? Seks! Nasilje pa po drugi strani prenaseljenost zmanjšuje. Torej smo primorani zaključiti, da bi nam bilo bolje, če bi nehali seksati in bi se več pobijali.

Kuhajmo srednjeveško

Saturday, April 25th, 2009

Dedek Mraz (pravzaprav babica Mraz v podobi Jelke – za babico nenavadno mladostna in ljubka) mi je prinesel/prinesla dve knjigi receptov: srednjeveških in antičnih. Ker je darilo malo zamujalo in ker tisti mesec, ko je prispelo, za glavnega kuharja nisem bil na vrsti jaz, sva srednjeveško prvič kuhala prejšnji mesec. Razlog, da o tem pišem šele danes, je pa seveda običajni.

Kosilo je imelo vse ključne sestavine (torej juho, glavno jed in sladico). So pa imele srednjeveške pojedine (v Franciji in Italiji) še kako sestavino več. Ponavadi so se začele s sadjem ali solato, kar naj bi s kislostjo zbudilo tek. Sledila je juha ali potage – potage je nekaj, za kar ni povsem jasno, ali je bilo bolj juha ali bolj kuhana zelenjava, saj srednjeveški recepti načeloma ne vsebujejo količin, tako da je težko presoditi, kako goste naj bi bile jedi. Potem so postregli glavno jed, ki je bila ponavadi pečeno meso. Sledil je entrement, kar je bilo lahko marsikaj, sodijo pa v to kategorijo pite. Nato je prišla na vrsto sladica, pa še ena lažja sladica (pogosto pospremljena s sladkim vinom), katere namen je bil ‘zapreti’ želodec. Čisto na koncu so v drugem prostoru postregli s kandiranimi začimbami in podobnim, kar naj bi pomagalo pri prebavi in prispevalo k dišečemu dahu (to je bilo bržkone bolj potrebno kot danes, ker sumim, da si zob v srednjem veku niso dosti umivali, zobozdravstvo pa verjetno tudi ni bilo najbolj na nivoju).

Količine v spodnjih receptih so za pet oseb. Bilo je dobro.

Improvizirana juha

Tako se imenuje, ker se menda skuha hitro in brez priprav, tako da je primerna za nenapovedane goste. Meni se sicer ni zdelo, da bi se skuhala kaj hitreje kot druge juhe.

Sestavine:

  • 3 kosi kruha (Načeloma naj bi bil črn, midva sva pa uporabila kar suhe makovke, ker sva jih ravno imela in za uživanje v nenamočeni obliki niso bile več primerne.)
  • 5 jajc
  • vinski kis po okusu
  • verjuice ali limona – prvega (ki je sok iz nezrelega grozdja) nisva imela, pa tudi drugega nisva dodala, ker je za kisanje zadoščal kis
  • krepak ščep mletega ingverja (Nadomestila sva ga z nastrganim svežim ingverjem, ker sva ga ravno imela – uporaba sestavin, ki so pri roki, je menda v skladu s filozofijo juhe.)
  • krepak ščep sveže nastrganega muškatnega oreščka
  • krepak ščep mletih klinčkov
  • 125 g masla
  • 10 žlic peteršilja, nasekljanega
  • 1,25 l vode
  • sol po okusu

Kruh namoči v vodi. Ko je prepojen, vodo odcedi, kruh pa zmečkaj z vilicami. Stepi jajca in jih zamešaj v kruh. Dodaj kis in začimbe ter zmiksaj. Peteršilj popraži na maslu, dodaj vodo in zavri. Nato dodaj še krušno mešanico, ponovno zavri, posoli in postrezi.

Čebulna torta

Pite (ki so jim rekli tudi torte) so bile priljubljena srednjeveška jed.

Sestavine testa:

  • 200 g bele moke
  • 100 g masla
  • 3 žlice vode
  • 1/2 žličke soli

Sestavine nadeva:

  • 500 g čebule
  • 150 g pečene slanine (Prirejeni recept pravi, naj se uporabi panceta, a izvirnik govori o masti, tako da se mi je pečena slanina zdela primernejša.)
  • 300 g pasirane skute
  • 1 jajce (Glede na to, da je bil na koncu nadev precej mehak, bi mogoče lahko dodal še kako jajce, ki bi ga po mojem moralo nekoliko strditi.)
  • ščep žafranike
  • sol po okusu

Zmešaj moko in maslo (to je zafrknjeno opravilo – jaz sem maslo najprej na drobno narezal in nato mešal z vilicami). Dodaj soljeno vodo, pregneti in oblikuj okroglo ploščo.

Zmiksaj slanino in čebulo. Dodaj skuto, jajce in žafraniko, posoli in zmešaj.

Pečico segrej na 200 stopinj C. S testom obloži okroglo posodo s premerom 25 cm. Testo naj prekrije dno in stranice do višine dobrih 5 cm. Na testo položi alufolijo in ga obteži (da se ne dvigne). Peci 10 minut. Odstrani folijo in utež ter peci še 5 minut. Testo vzemi iz pečice in ga napolni z nadevom. Peci kakih 45 minut.

Začinjen slivov mousse z medom

Pripravil naj bi se iz svežih sliv, a ker jih nisva imela in ker so se suhe zdele povsem primerne, sva uporabila te.

Sestavine:

  • 350 g suhih sliv
  • 300 ml rdečega vina
  • 200 ml vode
  • 2 žlici medu
  • žlica riževe moke (Ker je nisva imela, sva uporabila koruzni škrob – gustin.)
  • ščepec soli
  • 2 ščepca mletega popra
  • ščepec mletih klinčkov
  • ščepec sveže nastrganega muškatnega oreščka

Zavri vino in v njem 5 minut kuhaj slive. Slive odcedi in vino shrani. Slive fino zmiksaj. Slive, vino in vse ostale sestavine kuhaj kakih 10 minut. Nalij v posode, v katerih boš mousse postregel, in ohladi. Rezultat je po teksturi bolj kot moussu podoben marmeladi, a ker ni marmeladasto sladek, je povsem primeren za samostojno uživanje.

Čiščenje Thinkpada

Wednesday, April 8th, 2009

Moj službeni prenosnik je Lenovov Thinkpad T61, ki je hardversko zelo soliden (ob nakupu pred kakim letom je bil celo odličen). Ima pa Lenovo grdo navado, da na svoje prenosnike namesti kopico softvera dvomljive uporabnosti, ki upočasnjuje delovanje in je nasploh pretežno škodljiv. Zaradi tega je bržkone najbolje na nov računalnik namestiti Windows brez Lenovove šare. A preden sem to ugotovil, sem na prenosnik že namestil programe, ki jih potrebujem, in vse lepo nastavil, česar nikakor nisem hotel povoziti s svežo namestitvijo Windows. Tako mi ni kazalo drugega, kot da sem se lotil odstranjevanje Lenovovih umotvorov.

Tole sem odstranil:

  • Client Security – Password Manager – mislil sem, da gre za Password Manager kot del Client Security (nisem ga uporabljal, ker je nadležen), pa sem očitno odstranil kar cel Client Security, menda brez škode;
  • Lenovo Registration – škodi ne, koristi pa tudi ne in živciralo me je, da sem imel v startnem meniju dva Lenovova registrationa;
  • Message Center – zaenkrat mi ni sporočil še ničesar uporabnega;
  • Maintenance Manager – ne zdi se, da bi delal kaj koristnega;
  • Rescue and Recovery – program za delanje varnostnih kopij, pri keterem ni mogoče določiti, varnostno kopijo česa naj naredi, ni najbolj posrečen, čeravno drži, da bi se spodobilo, da bi si nekako uredil samodejno delanje varnostnih kopij;
  • ThinkPad Power Manager – čisto zadovoljivo ga nadomeščajo sami Windows.

Telih treh programov pa previdno sploh nisem namestil, čeprav so mi bili ponujeni:

  • ThinkVantage System Migration Assistant
  • Multimedia Center for Think Offerings
  • Lenovo System Toolbox

Po čiščenju se mi zdi, da prenosnik deluje malo hitreje, še vedno pa imam občutek, da bi glede na hardver lahko bil bolj poskočen (zaradi tega tudi gornja ugotovitev, da je najboljša rešitev nemastitev ‘neokuženih’ Windows). Bom vedel za prihodnje.

Bil sem evropsek

Sunday, April 5th, 2009

Pred dobrim tednom (mnja, od ažurnosti tegale bloga ravno ne razganja) sem bil v Bruslju. Projektu Confidence, o katerem sem že pisal, se je izteklo prvo leto in Evropska komisija nam je malo pogledala pod prste. V ta namen so izbrali štiri recenzente (od katerih enega ni bilo na spregled), ki so najprej preučili razna poročila, ki smo jih dali od sebe. To so očitno delali predvsem v zadnjih dneh pred recenzijo, saj smo se s projektnimi partnerji dobili dva dni prej, da bi se pripravili, in ta dva dni smo po e-pošti dobivali njihova vprašanja. Tista, ki so prišla na večer pred recenzijo, so bila dokaj sitna (čisto upravičeno, saj s projektom nikakor ni vse v najlepšem redu – o tem bom nekoč morda še poročal), tako da sem bil kar malo zaskrbljen. A k sreči neupravičeno.

Na sami recenziji so se naši zasliševalci spotaknili ob marsikaj, nas pobarali, zakaj tega in onega nismo naredili drugače itd., a na koncu niti niso želeli, da vse svoje spodrsljaje zagovarjamo, ampak so nas le potrepljali po rami in dejali, da kar dobro delamo. Bržkone tudi sami vodijo projekte, v katerih se najde marsikak spodrsljaj. So nam pa dali zanimivo ponudbo. Namen Confidenca je izdelati sistem, ki bo zaznaval zdravstvene težave (starejših) uporabnikov in bo deloval v stanovanju in na prostem. Ker so recenzentje opazili, da bomo zadevo težko dobro izdelali in še temeljito preizkusili, so predlagali, da del za na prostem izpustimo. Za odločitev imamo časa pol leta (takrat bomo imeli izredno recenzijo) in bržkone je pametno, da predlog sprejmemo. Kot prvo bomo tako res laže opravili svoje delo, kot drugo pa nam ne bodo mogli na koncu očitati, da so nas pravočasno posvarili (če bi vztrajali pri trenutnem načrtu projekta in se to ne bi dobro izteklo).

Omizje med recenzijo

Peterica na koncu mize so recenzenti in dva evropske uradnika, mož, ki je zatopljen v telefon, je moj šef, poleg njega je koordinatorica Confidenca, zraven pa njena pribočnica.

Glavna privlačnost službenih potovanj je, da se grem lahko še malo turizma. A tokrat se mi to ni najbolje posrečilo. Kot prvo je ves čas deževalo in pihalo, kot drugo pa nisem imel časa. V tistih dneh je bila namreč ravno sezona za oddajanje predlogov za evropske projekte (take kakršen je Confidence) in ker je bil z mano moj šef, je poskrbel, da sva ves čas, ko nisva sestankovala, porabila za to. Za oglede Bruslja sem imel tako samo par ur. Vseeno sem v tem času videl nekaj starega mesta, ki je precej privlačno. Posebej je imeniten Grand place (česar se zaveda tudi Unesco) – trg, obdan s krasnimi srednjeveškimi zgradbami. Sploh ga mora biti veselje pogledati, ko ga prekrijejo z rožami, kar storijo vsaki dve leti (naslednjič 13.-15. 8. 2010 – morda mi uspe biti tam). In kajpak sem svoje potepanje po Bruslju izkoristil za nakup čokolad, o čemer bom poročal, ko vse poizkusim.

Mestna hiša

Mestna hiša na Grand placu

Kraljeva palača

Kraljeva palača na Grand placu

Lulajoč deček

Manneken pis, mestna maskota