Pred dobrim tednom (mnja, od ažurnosti tegale bloga ravno ne razganja) sem bil v Bruslju. Projektu Confidence, o katerem sem že pisal, se je izteklo prvo leto in Evropska komisija nam je malo pogledala pod prste. V ta namen so izbrali štiri recenzente (od katerih enega ni bilo na spregled), ki so najprej preučili razna poročila, ki smo jih dali od sebe. To so očitno delali predvsem v zadnjih dneh pred recenzijo, saj smo se s projektnimi partnerji dobili dva dni prej, da bi se pripravili, in ta dva dni smo po e-pošti dobivali njihova vprašanja. Tista, ki so prišla na večer pred recenzijo, so bila dokaj sitna (čisto upravičeno, saj s projektom nikakor ni vse v najlepšem redu – o tem bom nekoč morda še poročal), tako da sem bil kar malo zaskrbljen. A k sreči neupravičeno.

Na sami recenziji so se naši zasliševalci spotaknili ob marsikaj, nas pobarali, zakaj tega in onega nismo naredili drugače itd., a na koncu niti niso želeli, da vse svoje spodrsljaje zagovarjamo, ampak so nas le potrepljali po rami in dejali, da kar dobro delamo. Bržkone tudi sami vodijo projekte, v katerih se najde marsikak spodrsljaj. So nam pa dali zanimivo ponudbo. Namen Confidenca je izdelati sistem, ki bo zaznaval zdravstvene težave (starejših) uporabnikov in bo deloval v stanovanju in na prostem. Ker so recenzentje opazili, da bomo zadevo težko dobro izdelali in še temeljito preizkusili, so predlagali, da del za na prostem izpustimo. Za odločitev imamo časa pol leta (takrat bomo imeli izredno recenzijo) in bržkone je pametno, da predlog sprejmemo. Kot prvo bomo tako res laže opravili svoje delo, kot drugo pa nam ne bodo mogli na koncu očitati, da so nas pravočasno posvarili (če bi vztrajali pri trenutnem načrtu projekta in se to ne bi dobro izteklo).

Peterica na koncu mize so recenzenti in dva evropske uradnika, mož, ki je zatopljen v telefon, je moj šef, poleg njega je koordinatorica Confidenca, zraven pa njena pribočnica.

Glavna privlačnost službenih potovanj je, da se grem lahko še malo turizma. A tokrat se mi to ni najbolje posrečilo. Kot prvo je ves čas deževalo in pihalo, kot drugo pa nisem imel časa. V tistih dneh je bila namreč ravno sezona za oddajanje predlogov za evropske projekte (take kakršen je Confidence) in ker je bil z mano moj šef, je poskrbel, da sva ves čas, ko nisva sestankovala, porabila za to. Za oglede Bruslja sem imel tako samo par ur. Vseeno sem v tem času videl nekaj starega mesta, ki je precej privlačno. Posebej je imeniten Grand place (česar se zaveda tudi Unesco) – trg, obdan s krasnimi srednjeveškimi zgradbami. Sploh ga mora biti veselje pogledati, ko ga prekrijejo z rožami, kar storijo vsaki dve leti (naslednjič 13.-15. 8. 2010 – morda mi uspe biti tam). In kajpak sem svoje potepanje po Bruslju izkoristil za nakup čokolad, o čemer bom poročal, ko vse poizkusim.

Mestna hiša na Grand placu

Kraljeva palača na Grand placu

Manneken pis, mestna maskota