Če me ne doleti kaka nova zanimiva jabolčna izkušnja, bo tole zadnji zapis o macu. Tokrat bo beseda tekla o programih in kaj posebej lepega žal ne bom mogel povedati. Seveda ne dvomim, da za maca obstaja kup krasnih programov (po grafičnih in namiznozaložniških slovi), vendar sam lahko sodim le o tistih, ki jih uporabljam, in ti so bolj klavrni.

Med pisarniškimi programi gotovo kraljuje Microsoft Office in v Windows mu prav veliko ne morem očitati. OpenOffice je sicer menda spodoben tekmec (moje izkušnje so drugačne, a jih je za kakršnokoli tehtno sodbo premalo), toda izdelek malega mehkega ima znatno prednost že zaradi razširjenosti in posledično preproste izmenjave datotek (OpenOffice Microsoftove datoteke sicer zna tako odpirati kot shranjevati, a to ne deluje zadovoljivo). Kar Microsoft Office obstaja tudi za mace, sem se kajpak odločil zanj. Macovska različica ponuja večino zmogljivosti okenske, a uporabniški vmesnik je žal bolj neroden: sestavljen je iz več ločenih oken, ki nikakor nočejo ostati na mestu, tako da jih moram stalno prestavljati. Word se poleg tega precej rad sesuje, Excel je pa nemarno počasen. Edino s PowerPointom nisem imel težav – dokler nisem datoteke, narejene na macu, prenesel na PC z Windows, kjer so se z njo zgodile čudne reči (kateri PowerPoint je tega kriv, je pa seveda nemogoče reči).

Okenski Microsoft Office vsebuje tudi Access, program za delo z bazami podatkov, macovski pa ne, zato sem se zatekel k OpenOfficu. Ugotovil sam, da je OpenOffice Base neznansko počasen. In kar je posebej neumno – ena najpočasnejših operacij je zapiranje tabele (ne da bi jo kakorkoli spremenil). Grrr! Pa to, da je tabeli, ko je enkrat ustvarjena, nemogoče dodati primarni ključ, tudi ni fino (pri dodajanju bedasti program najprej poizkusi zbrisati prejšnji ključ in če ta ne obstaja, se operacija konča z obvestilom o napaki).  Base je tesno povezan s Calcom, OpenOfficovo elektronsko preglednico, ki mi je tudi kravžljal živce. Ima namreč grdo navado, da vsebine celic, ki se mu zdijo podobne datumom, brez opozorila pretvori v datume – ne samo pri prikazu, ampak tudi v datoteki, kamor jih shrani. Če se vsebine teh celic v resnici imena genov, to človeku lahko pošteno pokvari dan. Težave z OpenOfficom najbrž niso povezane z macom, a ko sem že ravno pri bentenju nad softverom, sem si moral dati duška.

Naslednja vrsta programa, ki jo pogosto uporabljam, je urejevalnik neoblikovanega besedila. V Windows mi odlično služi Notepad++, na macu pa pretežno uporabljam Smultron. Ta je malček hroščat (kar posebej pride do izraza pri velikih datotekah) in glede na to, da ga avtor ne razvija več, bo tak tudi ostal. Poleg tega so njegove zmožnosti iskanja po besedilu z regularnimi izrazi za moje potrebe včasih nekoliko preskromne. V primerih, kjer se Smultron ne obnese, se tako zatečem k TextWranglerju, ki je v večini pogledov boljši. Žal pa je slabši v enem zame zelo pomembnem: ne upošteva sistemskih nastavitev bližnjic za pomikanje po besedilu, o katerih sem govoril tule.

Za programiranje (v Javi) navadno uporabljam Eclipse, ki obstaja za več operacijskih sistemov, tako da na tem področju težav nisem pričakoval. A sem se uštel – Eclipse za mace ima dve hibi, ki sicer nista usodni, sta pa še kar nadležni (sploh dokler se ju človek ne navadi). Prva je počasnost uporabniškega vmesnika. Že samo pomikanje po besedilu je rahlo zatikajoče se, sploh pa to pride do izraza pri preimenovanju spremenljivk z refactoringom, ki se dogaja z ledeniško počasnostjo. Druga hiba pa je nemarna zmazanost črk, ki je posledica njihovega štorastega glajenja. Ta se načeloma ne tiče samo Eclipse, a iz meni neznanega razloga posebej prizadene proporcionalne pisave, ki se uporabljajo pri programiranju. Črke gladita tako Windows kot OS X, a Windows si pri tem prizadeva poravnati jih s točkami na zaslonu, OS X se pa na to požvižga. Kakšne so posledice, se lepo vidi tule.

V Windows za delo z datotekami uporabljam izvrstni Total Commander. Njegov najboljši macovski približek je DiskOrder, ki je bržkone odličen program, le meni ne dela, kot bi moral. V programih, ki temeljijo na dveh vzporednih seznamih datotek (kakršna sta Total Commander in DiskOrder), je verjetno najpogosteje uporabljana tipka tabulator, ki preklaplja med tema dvema seznamoma. A kdove zakaj ta tipka meni ne dela (pa tudi kake druge, ki bi opravljala to nalogo, nisem našel). Tako se moram zadovoljiti z muCommanderjem, ki je program iste vrste, le manj zmogljiv.

Za konec naj navedem še en program, ki na macu dela bolje. To je Weka, zbirka orodij za strojno učenje, ki se na macu obnaša enako kot v Windows – z eno (kar pomembno) razliko. Weka je javanski program in količina podatkov, ki jih lahko obdela, je omejena z količino pomnilnika, ki ga je mogoče razervirati za javanski navidezni stroj. V Windows je meja okrog 1,5 GiB, kar je posledica tega, da mora biti rezervirani pomnilnik v enem kosu, Windows pa pomnilnik očitno z nečim nasmeti, tako da večjega kosa ni mogoče najti. Ta težava se ne bi smela pojavljati v 64-bitnih Windows z 64-bitnim javanskim navideznim strojem, ampak kolikor se spomnim, se meni je. No, na macu se mi ne.

Poleg naštetih programov redno uporabljam še spletni brskalnik (Safari), program za elektronsko pošto (Mail) in koledar (iCal). Safari je povsem zadovoljiv (spletni brskalniki  so itak vsi več ali manj enaki), Mail in iCal sta pa tudi v redu – pod Windows uporabljam Outlook, ki je zmogljivejši, a Mail in iCal niti nista mišljena kot njegova tekmeca (in dodatne zmogljivosti Outlooka kaj dosti itak ne izkoriščam).