Skrivnost pranja

V bloku, kjer bivam, imamo v pritličju pralnico s kakim ducatom pralnih strojev. Ko sem se vselil, mi je ženska, ki je na recepciji ob dopoldnevih, povedala, da jo lahko uporabljam, da pa se za pranje plača (no, mislim vsaj, da mi je povedala to – pri moji bedni nemščini čisto prepričan ne morem biti). Večina pralnih strojev je zaklenjenih (njihovi vtikači za elektriko so v kovinskih škatlicah s ključavnico, ki so pritrjene na steno), tako da sem domneval, da mi bodo, ko bom hotel prati, dali ključ ali enega odklenili.

Ob vikendih in večerih, ko imam za pranje čas, se na recepciji izmenjujejo trije moški. Eden od njih mi je dejal, da se za pranje ne plača, in kajpak nisem ugovarjal. On in še eden sta mi pokazala tri pralne stroje, ki jih menda lahko uporabljam (za tretjega receptorja je videti, da o pranju ne ve ničesar). Problem je, da sta dva od teh strojev vedno zaklenjena, tretji je pa zanič – ima rahlo polomljena vrata in mizerno centrifugira. Z nekaj previdnosti se sicer da uporabiti (in to tudi počnem), vendar perilo iz njega pride mokro in nekoliko praškasto.

Ko sem šel včeraj zvečer prat, sem opazil, da na stroju, ki sem ga ponavadi uporabljal, piše “privat”. Hudič nazaj, si porečem, kaj bom pa zdaj? Hočeš nočeš sem šel na recepcijo vprašat, kaj naj storim. Možak, ki je bil tam, je šel z mano v pralnico in precej prepričano izjavil, da ta privatni stroj lahko uporabim (povedal je še nekaj drugega, a ga nisem razumel). To sem tudi storil, perilo je bilo – kot ponavadi – mokro in praškasto, na kakega besnega lastnika pralnega stroja pa k sreči nisem naletel. Upam, da bo pri tem tudi ostalo. Čez dober teden pride k meni Jelka, pa jo bom poizkusil nahecati, da bo prala ona – ko je to enkrat storila dopoldne, jo je receptorka peljala k enemu od navadno zaklenjenih pralnih strojev, pa tudi plačati ji ni bilo treba. Mogoče gre za spolno diskriminacijo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.