V službi so mi naklonili nov računalnik – stacionarni. Do zdaj sem imel namreč samo prenosnik, kar je po eni strani fino, ker ni treba vzdrževati dveh računalnikov, po drugi pa slabo, ker ko se kaj zalomi (kar se mi je v zadnjem času zgodilo kar nekajkrat), ne moreš ničesar ukreniti sam. To pomeni, da mora prenosnik na servis, kar nikoli ne gre hitro, jaz sem pa težko dlje časa brez računalnika.

Računalnik premore procesor Pentium D 820 (torej 2,8 MHz dvojednik), 1 GiB RAMa in solidne ostale dele. Z njim sem zadovoljen, edino RAMa bi morda prišlo prav 2 GiB, ampak ker sem si ceno (skoraj uspešno) prizadeval obdržati pod 200.000 SIT, kar nam je šef postavil kot mejo, si ga pač nisem izbral toliko. Izkazalo se je, da bi se mi čisto dobro obneslo, če bi bil pohlepen in mejo (bolj) presegel, ampak zdaj je, kar je. Če mi bo RAMa kdaj resno primanjkovalo, se bo že dokupil.

Na nov računalnik je kajpada traba namestiti kup softvera in po svoje je to čisto fino: nikjer ni ostankov raznih prejšnjih različic, registry ni poln navlake, vse krasno dela. Poleg tega izkoristim priložnost, da si omislim nove različice vseh programov, ki jih uporabljam. Novi Delphi je denimo videti zelo kul, sploh ker sem do zdaj uporabljal že malo priletno različico 7. Nekaj je kajpada tudi razočaranj – recimo Paint Shop Pro X ima še vedno zoprnega hrošča, ki ga je imela že prejšnja različica in na katerega sem takrat avtorje celo opozoril.

Je pa to nameščanje softvera po svoje tudi en velik dolgčas: miljavžentkrat je treba klikniti ‘next’, goro nastavitev je treba spraviti v stanje, kakršnega sem navajen … Verjetno najbolj moreč del je pa nameščanje predvajalnikov večpredstavnih vsebin. Te sicer v službi bolj malo uporabljam, sem in tja pa vendarle pridejo prav (resnici na ljubo predvsem za neslužbene potrebe, ampak če dobiš kako kozlarijo po e-pošti, jo je pač treba pogledati). Kar je moreče, je to, da imajo množice vrst datotek, ki jih ti predvajalniki znajo predvajati, neničelen presek, jaz sem pa tak picajzlast človek, ki hoče, da vsako vrsto datotek predvaja prav tisti program, ki sem si ga izbral, in ne tisti, ki sem ga namestil zadnjega. To pomeni, da moram pri namestitvi npr. Quicktima ugotoviti, katere vrste datotek že zna predvajati Winamp, in Quicktimu preprečiti, da bi se razglasil za privzeti predvajalnik zanje. Tu moram pohvaliti Real Player, ki pri namestitvi pokaže, kateri predvajalniki so trenutno prirejeni katerim vrstam datotek. Še bolj bi pa pohvalil Windows, če bi imeli to na kak praktičen način rešeno na nivoju operacijskega sistema, pa žal nimajo (čeprav nekaj se trudijo). Bomo videli, če bo Vista prinesla kako izboljšavo.