Obljubil sem, da bom pojasnil, kaj je patologija minimaksa.
Minimaks je algoritem, na katerem temeljijo domala vsi programi za igranje iger. Tovrstni programi si pri igranju pomagajo z drevesom igre. Vozlišča v njem ponazarjajo možne položaje v igri, povezave pa poteze. Koren drevesa ponazarja trenutni položaj, povezave, ki vodijo iz korena, poteze, ki so na voljo v trenutnem položaju, itd. V listih so možni izidi igre, še večkrat pa njihove ocene, saj bi za prave izide drevo morali razviti do konca igre, kar je ponavadi prezamudno. Na spodnji sliki je majhno drevo igre – iz neznanih razlogov računalničarji drevesa največkrat rišemo tako, da je koren na vrhu, listi pa spodaj.
Minimaks služi izbiri najboljše poteze v korenu drevesa igre. V ta namen ocene izidov iz listov prenese proti korenu drevesa, da se na njihovi podlagi odloči, katera poteza bo prinesla največji izid. Koren je vozlišče vrste maks (rdeče), vozlišča nivo niže so vrste min (modra) in tako se nivoji izmenjujejo vse do listov (na sliki imamo le en nivo vsake vrste). Igralec, ki je na potezi v vozliščih maks, si prizadeva za čim večji izid, njegov nasprotnik, ki je na potezi v vozliščih min, pa mu seveda želi slabo in si prizadeva za čim manjši izid (od tod imena min, maks in minimaks). Modra vozlišča tako označimo z najmanjšim izidom v njihovih naslednikih (vozliščih nivo niže), rdeče pa z največjim. Oznaka v korenu na izbiro poteze sicer na vpliva, pomeni pa pričakovani izid igralca maks. Rdeča in modra povezava ustrezata potezam, ki ju igralca povlečeta – rdeča je tista, ki jo z minimaksom iščemo.
Praksa kaže, da globlje ko drevo igre z minimaksom preiščemo, bolje igramo. To ni presenetljivo, saj preiskovati globlje pomeni ‘premisliti’ več potez naprej. Ko pa so se pred dobrega četrt stoletja raziskovalci odločili to teoretično utemeljiti, so prišli do nepričakovanega odkritja, da naj bi veljalo prav nasprotno: da naj bi bile ocene izidov igre, ki so z minimaksom proti korenu prenešene z globljim preiskovanjem, manj zanesljive od tistih, ki so rezultat plitvejšega. Temu pojavu so rekli patologija minimaksa in so si ga kar lep čas prizadevali razložiti. Njihovim prizadevanjem sem se pridružil tudi sam in zdi se mi, da se mi je posrečilo najbolje do sedaj. Dognal sem marsikaj, glavna ugotovitev pa je, da so bili modeli igranja igre, ki so se izkazali za patološke, kratko malo nerodno zastavljeni.
Zdaj, ko zaključujem z doktoratom, se sprašujem, ali bi bilo bolje, da bi bil izbral kako drugo temo. Vsekakor sem bil pri patologiji minimaksa uspešen (dejansko sem jo razložil, poleg tega pa sem ugotovitve predstavil na priznani konferenci in objavil v prestižni reviji) in nemogoče je vedeti, ali bi bil kje drugje prav tako. Po drugi strani pa patolgija kake posebne uporabne vrednosti nima in tako sem postal strokovnjak za nekaj, s čimer si v prihodnje ne bom mogel dosti pomagati. A če bi si bil izbral splošno igranje iger, ni nič bolj gotovo, da bi mi kdaj prišlo prav. Edino razčlenjevanje slovenščine je nesporno uporabno, vendar je njegova uporabnost omejena na Slovenijo, pa še težavno je zaradi pomanjkanja jezikovnih virov.
Najboljša tema doktorata bi bila nekaj, s čimer bi se ukvarjalo več mojih sodelavcev, ki bi tako znali dobro presoditi njeno primernosti in mi pri delu pomagati, jaz pa bi dodal košček v mozaik znanja odseka. A žal v našem odseku to ni mogoče, ker se vsakdo ukvarja z nečim drugim. Zaradi tega ravno pretirano ne obžalujem, da sem izbral patologijo, čeprav povsem zadovoljen tudi nisem.
Zanimivo! Kdaj boš imel pa zagovor doktorata? (zakaj se počutim malce smešno ker tikam doktorja?) Kar se pa tiče tvoje diplomske, sem pa tisti tarok dosti preigrala in šele danes izvem da je tvoj. Dobro delo. Iz česa pa je bilo tvoje magistrsko delo?
Od vseh možnosti za tvoj doktorat mi je najbližje razčlenjevanje slovenščine, ker sem po(ne)sreči srečala cel kup ljudi iz laboratorija za računalniško jezikoslovje (a neki takšnega) in so me celo malce pripravili do razmišljanja, kaj če bi šla naslednje leto na izmenjavo v Stockholm, kjer imajo prav tostranski študij.
[...] Najbolj navijam, da bi dobili kakega izmed prvih treh projektov, saj so starčki nesporno pomembno področje, katerega bi se rade volje lotil. Moje raziskave patologije minimaksa so se namreč že precej izpele, pa tudi tržno so nezanimive, tako da si moram poiskati nekaj novega. Če mi ne bo uspelo, mi grozi, da se bom moral ubadati s tistim, kar bo pač mojemu šefu trenutno všeč, pa če se mi bo zdelo smiselno ali ne, to pa ni posebej prijetna usoda. Zaradi tega bom precej razočaran, če ne bomo dobili nobenega projekta, čeprav je ta izid čisto verjeten. Bi bilo pa najbrž še huje, če bi jih dobili več, ker pojma nimam, kdo bi na njih delal. A to je dosti manj verjetno. [...]
[...] Po komentarjih na prejšnji zapis moram o svojem umotvoru še kako reči. Kaj raziskujem (no, ali pa sem vsaj raziskoval do zdaj), sem razlagal v telih dveh zapisih, in to tudi tvori jedro mojega doktorata. Če koga vsebina zanima bolj podrobno, je pa najbolje, da si ogleda kar samo disertacijo. [...]
[...] sem že pisal o tem, da si je moj šef Matjaž zamislil, da bomo objavili članek v Science (o preiskovalni patologiji, moji doktorski temi). Z njim smo se – včasih z večjo in včasih z manjšo intenzivnostjo – [...]
[...] če bi imel v mislih človeka). Sploh pa je to veljalo zame. Doktoriral sem namreč iz preiskovalne patologije, ne pretirano uporabnega področje, ki sem se ga naveličal in se z njim nisem želel več [...]